Dirka po Italiji

Od prve izvedbe leta 1909 se bo letos zvrstil že stoti Giro po vrsti in v založbi Aktivni mediji bo v začetku maja izšel prevod knjige Corsa Rosa: A history of the Giro d'Italia z naslovom Dirka po Italiji: zgodovina najznamenitejših Girov.

Dirka po Italiji velja za sestro Dirke po Franciji. S to razliko, da je veličastnejša, bolj kontroverzna in polna bogate zgodovine. V Franciji je megaloman Henry Desgrange zgrabil priložnost, ki se je ponudila s predlogom za Dirko po Franciji, in dirko zastavil po svoji nenavadni predstavi. Očaral ga je izziv dirke okrog Francije, ki bi človeka prignala do roba. Toda kot športni urednik revije L'Auto je s prvo izvedbo Toura 1903 predvsem želel služiti denar in se znebiti glavne tekmice, revije Le Vélo.

V knjigi so popisane zgodbe vseh zmagovalcev: od Luigija Ganne do Carla Galettija, Alfreda Binde, Costanteja Girardenga in Gina Bartalija. Ne manjkajo seveda tudi Fausto Coppi, Eddy Merckc, Bernard Hinault, Miguel Indurain in Marco Pantani. Posebno mesto imajo tudi Vincenzo Nibali, Nairo Quintana in Alberto Contador. To je knjiga o največjih superzvezdnikih stotih Dirk po Italiji.
Dirka po Italiji je samo za nepoznavalce vredna manj od francoskega Toura. V resnici gre za resnično veličastno dirko, ki je v letu 2017 doživela že stoto izvedbo. Giro z italijanskim dolce vitom nima ničesar skupnega. Giro je antiteza Italije kot take, prikaz italijanske trme, ponosa in tekmovalnosti. Dirka po Italiji je pošast, ki žre svoje otroke. Zlomila je še vsakega kolesarja, ki je mislil, da si jo lahko podredi, kolikorkrat se mu zahoče.

Brendan Gallagher se z anekdoto ali daljšo zgodbo dotakne vidnejših zmagovalcev: od Luigija Ganne do Carla Galettija, Alfreda Binde, Costanteja Girardenga in Gina Bartalija. Ne manjkajo seveda niti Fausto Coppi, Eddy Merckx, Bernard Hinault, Miguel Indurain in Marco Pantani, posebno mesto pa imajo tudi Vincenzo Nibali, Nairo Quintana in Alberto Contador.

Knjiga je pripoved o spletkah, junaštvih, dopingu in neverjetnih naporih ter o kolesarskih bitkah, ki so se v več kot stoletju zgodovine prelevile v vojno za eno najprestižnejših zmag v kolesarskem svetu.

Kolesarski cirkus, imenovan Giro, najbolje prikaže zapis o najtežji etapi vseh časov leta 1914: »Epska etapa od Barija do L\\'Aquile je štela 428 kilometrov in vključevala vrsto vzponov – Montecorvino, Vinchiaturo, Cinquemiglio in Poggio Pienze. Toda junija v srednji Italiji nihče ne pričakuje sodre, snežnih viharjev in ledenega mraza. Giro 1914 se je že drugič prelevil iz dirke v boj za preživetje in na koncu etape je ostalo le še dvanajst kolesarjev. Azzini, ki mu na prejšnjih dveh etapah ni bilo para, je vozil dobro, nato pa se je strahovito zlomil. Trideset kilometrov pred etapnim ciljem in v vse hujšem vremenu je preprosto izginil. Vsega vročičnega in zmedenega so ga odkrili šele naslednji dan na nekem seniku, kamor se je zatekel. Morda je bil samo telesno izčrpan, ker se je preveč gnal za zmago, toda uporaba snovi, kot sta strihnin in kokain, ki prikrijeta bolečino in utrujenost, in mamil, ki umetno povzročajo dobro počutje, je bila v pelotonu že nekaj običajnega. Ker ob poti ni bilo zanesljivih virov vode, so kolesarji kovinske bidone pogosto polnili z rdečim vinom.«