Mojster pobega (trda vezava)

Jonathan Freedland, Mojster pobega

Walter Rosenberg je bil star 18 let, ko so ga iz mesteca v tedanji Češkoslovaški deportirali v Auschwitz. Dve leti, ki jih je preživel v zloglasnem taborišču, tvorita prvi del podrobne, temeljito raziskane in ganljive knjige britanskega novinarja Jonathana Freedlanda Mojster pobega.

Vendar pa nas celo dogodki, ki so opisani na teh straneh, stežka pripravijo na to, kar sledi: Rosenbergu uspe pobegniti iz taborišča in poskuša svetu razkriti resnico o nacističnih grozotah, ki jih je doživel – toda večina vplivnih ljudi, na katere se obrne, njegovo pričevanje kratko malo zanemari.

Del zgodbe o samem Auschwitzu morda ni tako čustveno nabit, kot bi lahko pričakovali, saj povzema dogodke, ki so nam žal precej znani, dogodke, denimo, kakršne opisuje Elie Wiesel v pretresljivi knjigi Noč, in o kakršnih pričajo spomini drugih preživelih.

Toda Rosenbergova zgodba ni le zgodba o preživetju, temveč tudi o uporu in o odločenosti, ki je botrovala želji, da pobegne, pa tudi, če samo zato, da opozori madžarske Jude – zadnje velike skupine evropskih Judov, ki ji je leta 1944 grozila deportacija – na to, kar jih čaka v taborišču. Upal je, da jih bo njegovo svarilo spodbudilo, da se uprejo nacističnim deportacijam.

“Laže je klati jagnjeta kot pa loviti jelene,” ga citira Freedland.

Mojster pobega pripoveduje o tem, kako sta Rosenberg in njegov sojetnik Alfred Wetzler aprila 1944 pobegnila iz Auschwitza in se izognila ponovnemu ujetju – od štirih ubežnikov je to uspelo samo njima. Tri dni sta se skrivala pod skladovnico desk na robu taborišča, ki sta jo premočila s tobakom, prepojenim z bencinom, da ju psi esesovcev ne bi zavohali. Po pobegu je Rosenberg prevzel ime Rudolf Vrba. Z Wetzlerjem sta prišla do Češkoslovaške in tam navezala stik z judovskim svetom.

Njuno pričevanje o dogajanju v taborišču in o prizadevanjih nacistov za iztrebljenje Judov je bilo zbrano na 32 straneh, ki so postale znane kot Poročilo Vrba-Wetzler. Dokument so poslali na različne konce Evrope v upanju, da bodo prepričali še svobodne vlade, naj ukrepajo in preprečijo nacistični načrt.

Poročilo je imelo sicer že takoj nekaj učinka. Švicarski časopisi so objavili odmevne članke, ki so sčasoma dosegli tudi London in New York. Poleg tega je njuno pričevanje dalo madžarskemu regentu, admiralu Miklusu Horthyju, izgovor, da začasno ustavi deportacije iz Madžarske, kar je, vsaj začasno, rešilo približno 200.000 Judov. A kmalu so oblast prevzeli madžarski nacisti, Stranka suličastega križa, in deportacije so se nadaljevale. Na Madžarskem se nikoli ni oblikovalo judovsko odporniško gibanje.

Na ameriškem Uradu za vojne informacije niso hoteli objaviti poročila, češ da mu nihče ne bo verjel. Tudi vojni časopis Yank je poročilo zavrnil, ker naj bi bilo “preveč semitsko”. Ameriška vojska pa ni želela storiti ničesar, kar bi zahtevalo “preusmeritev od vojnih prizadevanj” – argument, kot pojasnjuje Freedland, ki je ustrezal splošni zavezniški strategiji, po kateri naj bi bilo genocid mogoče ustaviti samo s porazom nacistov.

Združene države po drugi strani niso hotele povečati kvot za sprejemanje judovskih beguncev, tistim, ki jim je bil vstop v državo odobren, pa so protisemitski predstavniki veleposlaništev in konzulatov dodatno zavlačevali postopke za izdajo vizumov.

Prav zaradi poglabljanja v vprašanja o tem, zakaj in kako so se oblasti izneverile evropskim Judom, je Mojster pobega najpomembnejša knjiga o neodzivnosti zaveznikov po delu Martina Gilberta Auschwitz in zavezniki iz leta 2001.

Freedland je prvič slišal za Rosenberga oz. Vrbo pri devetnajstih letih, ko si je ogledal znameniti dokumentarec Shoah Clauda Lanzmanna.

“Tistega večera sem zapustil kinodvorano globoko prepričan, da si zasluži Rudolf Vrba mesto poleg imen, kot so Anna Frank, Oskar Schindler in Primo Levi; mesto med najpomembnejšimi zgodbami, ki pričajo o holokavstu,” piše Freedland. “To se morda ne bo zgodilo. Upam pa vsaj, da bo Rudolf Vrba prek te knjige morda le izvêdel še en, poslednji pobeg ter se izvlekel iz naše pozabe, kajti prav je, da se ga svet spominja.”

Pohvale (le del njih)

TAKOJŠEN BESTSELLER PO IZBORU SUNDAY TIMESA

KNJIGA LETA 2024, PO IZBORU PUBLIKACIJ MAIL ON SUNDAY, THE TIMES, THE ECONOMIST, GUARDIAN, THE SPECTATOR, TIME IN DAILY EXPRESS/DAILY MIRROR

“Vznemirljivo” – Daily Mail
“Napeta zgodba” – Guardian
“Pretresljivo” – Yuval Noah Harari
“Veličastno” – Philip Pullman
“Odlično” – Sunday Times
“Navdihujoče” – Daily Mail
“Takojšnja klasika” – Antony Beevor
“Navdušujoče” – Simon Sebag Montefiore
“Presunljivo” – Simon Schama
“Dih jemajoče” – Philippe Sands
“Obvezno branje” – Emily Maitlis
“Izredno pomembna knjiga” – Howard Jacobson

O avtorju

Jonathan Freedland je kolumnist pri Guardianu in nekdanji tuji dopisnik. Leta 2002 je bil imenovan za kolumnista leta, leta 2016 za komentatorja leta, leta 2014 pa je prejel Orwellovo nagrado za novinarstvo. Kot voditelj serije sodobne zgodovine The Long View na BBC Radio 4 je že dolgoletni sodelavec New York Review of Books in sovoditelj podkasta Unholy skupaj z izraelsko novinarko Yonit Levi.
Je avtor enajstih knjig, od katerih sta dve neleposlovni, vključno z njegovo prvo knjigo, nagrajeno Bring Home the Revolution. Pod psevdonimom Sam Bourne je napisal devet trilerjev, med njimi The Righteous Men, ki je postal številka ena na lestvici Sunday Times in je bil prodan v več kot dveh milijonih izvodov po vsem svetu.