Volja do smisla

V logoterapiji gre vedno za osebna, zelo bivanjska srečanja v odnosih, v katere smo vpeti. Logoterapija izhaja iz samopresežne lastnosti človeškega bivanja; človek je bitje, ki sega dlje od samega sebe. Ne zadovolji se z voljo do uživanja ali z voljo do moči; človeškost in dostojanstvo posameznika prideta najbolj do izraza v njegovi volji do smisla.

Franklova knjiga Volja do smisla ni le strokovni prikaz logoterapije, ampak bi ji lahko rekli kar učbenik življenja. Že v predgovoru avtor pojasni, kako je besedilo nastalo, in bralca popelje skozi osnovna načela logoterapije. Samopreseganje izhaja iz duhovne notranjosti, kjer se človek dvigne nad telesno in duševno razsežnost.

Samopreseganje je zato specifično človeška razsežnost. Duhovna razsežnost je torej predvsem antropološka in ne teološka razsežnost, čeprav logoterapija uporablja tudi vest kot edinstveno človekovo zmožnost, ki omogoča vrednotenje lastnih dejanj. Svoboda kot osnovni steber logoterapije pomaga človeku razumeti, da ni determiniran z osebno zgodovino in z življenjskimi okoliščinami. Do okoliščin, v katere je bil vpet, namreč lahko zavzame stališče. To seveda ne pomeni, da ga te okoliščine niso oblikovale, pomeni pa, da ne odločajo nujno o njegovem sedanjem položaju ali o prihodnosti. Kot posamezniki se vedno lahko odločamo, ali bomo pritiskom okolice popustili – ali pa bomo te pritiske sprejeli kot izziv.

Zdrava mera napetosti, ki jo povzroča usmerjenost k izpolnitvi smisla, je nujna za duševno zdravje. Usmerjenost k smislu ohranja zdravje in podaljšuje življenje, to kaže že vsakdanja izkušnja. Posamezniki, ki se odgovorno lotevajo življenjskih izzivov, ne zapadejo v tako imenovano bivanjsko praznino, kjer je prostor za dolgčas, malodušje in naveličanost, ampak težijo k temu, da s svojimi odnosi in s svojimi deli osrečujejo druge.