Bicikel 112

V dneh, ko pričakujemo novo serijo o lanski Dirki po Franciji pri ponudniku pretočnih vsebin Netlix, se je končal nov del tekoče sezone serije Roglomanija.

Zdaj že daljnega leta 2012 je slovensko kolesarstvo beležilo velike uspehe. Jan Tratnik je postal evropski prvak v cestni vožnji, Miha Halzer je osvojil prvo medaljo na svetovnem prvenstvu v gorskem kolesarstvu v disciplini na izpadanje, Matej Mohorič pa je postal podprvak v vožnji na čas med mladinci in dan za tem še svetovni prvak v cestni vožnji. Takrat sem v uvodnik zapisal: »Ker je vsak svetovni prvak najprej amater, v reviji predstavljamo tudi Primoža Rogliča. Posebej vas opozarjamo na 23-letnega kolesarja, ki je letos nagnal strah v kosti celotni rekreativni sceni. Najhitrejši je bil na vzponih na Mašun, Roglo, Nanos in Mangart, pustil zadaj vse na maratonu Alpe in si prilastil krono Juriša na Vršič. Primož je izjemen potencial, ki se bo poskušal pri relativno pozni starosti prebiti med najboljše. Všeč sta mi njegova volja in odločenost, čeprav so mu številni pokazali vrata.«
Še vedno pod vtisi izpred štirinajstih dni, ko je Primož Roglič zmagovito osvojil dvajseto etapo, gorski kronometer na Višarje, in naslednji dan postal letošnji zmagovalec Dirke po Italiji, smo tokratno številko revije Bicikel sestavljali s prav posebnim veseljem, zadovoljstvom in ponosom, da lahko izdajamo revijo v obdobju, ko se dogajajo vedno novi mejniki v slovenskem kolesarstvu, med katere sodi tudi dirka Po Sloveniji z Bogdanom Finkom na čelu, ki je v klubu Adria Mobil odprl vrata Primožu Rogliču. Pisali smo: “Prvič v zgodovini kluba (prestopno obdobje sezone iz 2012 v 2013) se je v člansko vrsto uvrstil rekreativni kolesar, ki še nikoli ni tekmoval na pravi dirki.” Po treh letih učenja in kar nekaj padcih je Primožu Rogliču s pomočjo homogene ekipe uspelo zmagati v sezoni 2015 na 22. dirki Po Sloveniji, ko so na tej dirki kolesarji Adrie Mobil slavili četverček (zmaga v zaključni etapi, skupno, med mladimi kolesarji in ekipno).

Od takrat teče osmo leto, ko nas Primož Roglič razveseljuje z izjemnimi rezultati v nizozemski ekipi, za katero bi si upal trditi, da je ravno Primož s svojimi uspehi nastavil ustrezne temelje, da se je razvila in postala to, kar je danes. Ena najboljših ekip v svetovni seriji.

Če je pred desetimi leti veljalo, da si moral biti precej nor, da si dal priložnost športnikom s potencialom brez kolesarskih izkušenj, kot je to bil Primož Roglič in je to storil Bogdan Fink, se danes podpisujejo pogodbe in predpogodbe, ko se še ne ve, ali bodo mladi obetavni športniki potencial uspeli tudi razviti, da ne omenjam vseh mogočih poskusov, kako pripeljati v kolesarstvo nove potencialne mlade upe iz drugih športov.

V desetih letih se je Primož Roglič pogosto tudi na račun lastnih napak razvil v izjemnega kolesarja, ki vedno znova presega meje mogočega. Vedno znova se je pobral in na videz preprosto začel pozitivno od začetka. Pri dogodku z verigo v dvajseti etapi na letošnjem Giru mi je zastal dih. Še dan pred tem so me spraševali, ali bo Primožu uspelo. “Seveda mu bo!” sem jim odgovarjal. Na koncu se je res izšlo in zaključil se je še en del letošnje serije, ki jo je dopolnjevala filmska kulisa, Višarje so bile prekrite s slovenskimi zastavami in nepopisno množico kolesarskih navijačev. Vsem nam bo za vedno ostala v spominu Primoževa triinsedemdeseta zmaga v karieri. Primož Roglič, čestitke in hvala!