Na dolge proge

Na dolge proge, Samo Rugelj

SAMO RUGELJ (1966), publicist, urednik in založnik, je ljubiteljski pohodnik in tekač že od malega. Včasih je po hribih hodil in tekel z očetom, mamo in sestro, sedaj to že dolgo počne z ženo in svojimi tremi najstniškimi otroki. Kot komajda polnoleten je za stavo prvič pretekel 42-kilometrski maraton, potem pa to ponovil skoraj trideset let kasneje, kar je opisal v odmevni izpovedni knjigi Delaj, teci, živi (2012). Kmalu potem se je z novinarjem Boštjanom Videmškom in mladinskim pisa teljem Žigom X Gombačem odločil za priprave na ultramaraton, kar so doživeto popisali v knjižnem triptihu in uspešnici Ultrablues (2014), ki je dolge tekaške razdalje povsem približala tudi običajnim tekačem in bralcem.

Knjiga Na dolge proge predstavlja sklepni del tekaške trilogije.

»Sklepni del Rugljeve tekaške trilogije prinaša jasno artikuliran osebni obračun, hkrati pa ponuja simbolno paradigmo življenja z vsemi potrebnimi atributi, od uvodnega ogrevanja, prek starta in tekme, postankov in bolečin, vse do ciljnega slovesa. Bralca opominja, da nas vse povezuje skupni prakorak, človek pa njegov del ostaja tudi po tem, ko njegove stopinje živijo le še v fragmentih tujega spomina. Rugelj v knjigi ne sklepa kompromisov, z literarizirano osebno izpovedjo seže onkraj prizadevanj za všečen vtis. Njegov junak s tekom ne skuša zagospodariti nad lastno usodo, daleč od tega! Tek mu namreč služi kot orodje, ki ga pomaga izklesati v Človeka. Še to: posvetilo na začetku knjige pove vse. In spomni, da tek v dvoje skozi življenje ne pomeni zmage, temveč hvaležnost.«
– Janja Vidmar, pisateljica

Na dolge proge sem začel brati kot biografijo, iz katere sem že poznal nekaj prizorov, zlasti tistega o prvem maratonu v Radencih. Potem pa se je besedilo začelo razraščati po bolj ali manj neznanih mi poteh, kjer sem v mislih najprej še preverjal ali je avtor z ženo res tekel in hodil po njih – dokler nisem ugotovil, da sem v literarizirani biografiji, in da tisto, kar berem, pravzaprav vidim, voham, tipljem, da mi je vroče in da sem žejen z junakom vred, vse do konca, ki sem ga občutil že povsem fizično. To pa je zame prava čarovnija literature – da te čudne čačke na papirju poženejo človekovo fiziologijo, da tako močno fermentirajo našo notranjost, da postajamo drugačni – boljši ljudje.«
– Janez Penca, založnik in urednik revije Vrhunski dosežek