Pomočnik

Trmasti Britanec
Wegelius podrobno opisuje stiske in ovire, s katerimi so se v njegovem času soočali britanski cestni kolesarji. Za preboj med profesionalce so morali že v najstniških letih zapustiti varno domače okolje in se podati na evropsko celino, največkrat v Francijo. Tam jih ni nihče pričakal odprtih rok, saj so bili konkurenca domačim fantom in velikokrat so morali pretrpeti stvari, ki niso bile potrebne.

Tako denimo opisuje življenje s sorojakom Aidanom Duffom, s katerim sta postala naravna zaveznika: “Tekmovala sva drug z drugim in si izmišljala vedno nove načine, kako čim več prihraniti. Najino početje je bilo podaljšek sveta, v katerega sva se prištevala: amaterski kolesarji naj bi bili brez prebite pare, zato sva tako tudi živela. To naju je zabavalo in sama sebi sva se smejala, ampak kadar koli sva avto po hribu navzdol prestavila v prosti tek, da bi prihranila gorivo, ali se odpeljala v trgovino ob osmih zvečer po postan kruh, ker je bil cenejši, me je pogledal, se zarežal na vsa usta in rekel: ‘To počneva, da bova lahko nekoč pila šampanjec.

Charlyju je preboj v svet, kjer odpirajo šampanjce, sčasoma tudi zares uspel, a resničnost se je razlikovala od predstav: “Sherwen je dobro vedel, da se mi niti ne sanja, v kaj se spuščam, ko sem navdušeno podpisal prvo pogodbo. Kruta resničnost športa se mi je razkrila v naslednjih letih; bilo je, kot bi gledal odrto truplo živali, ki sem jo sam ubil. Usoda pomočnika

Služba domestiquea je bila v kolesarstvu nekaj, kar je poznal, toda kot številni drugi v resnici ni razumel njenih zapletenih podrobnosti. Fizično je naloga pomočnika, da s svojo energijo kapetanu pomaga prihraniti njegovo in ga pripelje do ključnega trenutka dirke čim bolj svežega in pri močeh. “To pomeni, da moraš vedeti, kdaj in kako zaščititi kolesarja pred vetrom, prinesti hrano, oblačila in informacije iz avta, še najbolj pomembno pa je, da ga spraviš na idealen položaj za ključni del dirke,pripoveduje Wegelius.

Toda naučiti se je moral tudi drugih, precej bolj zapletenih stvari, na primer kako zmanipulirati ali izsiliti potek dirke, da kar najbolj ustreza tvojemu kapetanu. Domestique lahko to doseže na številne načine: lahko se vključi v pobeg in vozi na vso moč, da utrudi nasprotnika, lahko se vključi v napad, vendar s pasivnostjo nasprotnika odvrača od pobega in zavira tempo dirke. Včasih je pomembno, da se priključi ubežnikom, vendar ostane na repu ubežne skupine; tako ima njegov vodja, ko napade, spredaj svežega pomočnika.

“Postalo mi je jasno, da je možnosti nešteto. Ampak ključna stvar, ki sem jo moral dojeti, je bila, da mora biti domestique skoraj tako močan kot njegov vodja, pa tudi pameten in zavedati se mora, kaj počne. Pogosto mora sprejeti hipne odločitve, ki določajo potek dirke, brez navodil vodje ali menedžerja. Vedel sem, da bo sposobnost sprejemanja takšnih odločitev odločala o moji karieri domestiquea, in da bi lahko delo opravljal dobro, me je čakalo veliko učenja."

Wegelius v predgovoru opozori, da ni želel napisati knjige “o trnovi poti do poklicnega kolesarja; hotel sem pisati o tem, kako živiš, ko to postaneš

"Zame se je začelo dobro. Prvi teden sem čutil, da lahko sodelujem v tekmi in nisem več samo gledalec, kot sem bil na Vuelti. Pomembnost Gira me je okužila in na prvi gorski etapi na Terminillo sem zagrešil prvi smrtni greh kot domestique. Bil je edinstven trenutek v moji karieri, toda med tistim vzponom sem dovolil, da je srce premagalo glavo – popolnoma sem se spozabil – in svojega vodjo sem pustil za seboj"