Ukročeni ogenj, Richard Wrangham
Že vse od Darwina in njegovega Porekla človeka pripisujemo obstoj in razvoj naše vrste svoji inteligenci in prilagodljivosti. V Ukročenem ognju pa nam priznani primatolog in antropolog Richard Wrangham predstavi presenetljivo razlago, kako je prišlo do velikega dviga sposobnosti naših možganov in uspešnost evolucijskega razvoja poveže z obvladovanjem ognja in uživanjem na ta način obdelane hrane.
Prek svoje inovativne hipoteze nam Wrangham izjemno nazorno prikaže, kako je bil ravno premik od surove h kuhani hrani odločilni dejavnik silovitega človeškega razvoja v pradavnini. Ko so se naši predniki privadili na uporabo ognja, se je človeštvo razvilo do današnje podobe. Z uživanjem kuhane hrane se je naš prebavni trakt skrčil, naši možgani pa so se povečali in okrepili, kar je ohranilo energetske potrebe našega telesa na približno enaki ravni. Čas, ki smo ga prej porabili za prežvekovanje surove hrane, smo odtlej lahko namenili lovu in skrbi za dom.
Ukročeni ogenj skozi poglobljeno, a sijajno berljivo analizo poveže prehranjevalne navade naših prednikov z današnjim stanjem, s tem pa v novi luči prikaže zgodbo o tem, kako smo lahko postali tako družabna in inteligentna bitja.
Ta knjiga prinaša izvirno nadgradnjo človekovega evolucijskega razvoja ter bo ogrela vsakogar, ki ga zanimajo naši pradavni izvori, ki so pripeljali do današnjega človeka in njegovega sedanjega prehranjevanja.
ODLOMEK IZ KNJIGE
»Živali se prehranjujejo s presno hrano. Se lahko tako prehranjuje tudi človek? Po ustaljenem prepričanju se lahko. Zdi se tudi povsem logično, saj se tako prehranjujejo vse živali, človek pa je konec koncev prav tako žival. Veliko presnih živil je povsem užitnih – od jabolk in paradižnikov do ostrig, tatarskega bifteka in raznovrstnih rib. O presni prehrani kroži veliko pripovedi. Marco Polo je zapisal, da naj bi mongolski bojevniki v 13. stoletju jezdili po deset dni skupaj, ne da bi zakurili ogenj. Prehranjevali so se s krvjo svojih konj, ki so jo pridobili tako, da so jim prebodli veno. Konjenica je prihranila na času, ko je jezdila, ne da bi se ustavljala za kuho, poleg tega bi ogenj sovražniku lahko izdal njen položaj. Možem tekoča hrana ni bila všeč in so se veselili kuhanih obrokov, ko hitrost napredovanja ni bila odločilna, ni pa videti, da bi jim kaj škodilo. Ob takšnih pripovedih se zdi, da je kuhanje le razkošje, ki ni pomembno za naše biološke potrebe. Ta knjiga bo pokazala, da ni tako.«
Prijava
