Mastna laž

Pri tem izhaja iz analize t. i. presnovnega sindroma, ki je posledica presnovnih okvar, povzročenih zaradi inzulinske rezistence, sem pa spadajo: diabetes tipa 2, povišan pritisk, motnje krvne zamaščenosti, srčno-žilne bolezni, jetrna zamaščenost nealkoholnega tipa, ledvična obolenja, policistični jajčniki in tolščavost (predebelost). Inzulinska plima povzroča tudi 80 odstotkov rakotvornih celičnih mutacij!

Kandidati za te bolezni, ki skrajšujejo življenje za v povprečju 15 do 20 let, iz preostalih let pa delajo kronično trpljenje, smo po Lustigu vsi, ki uživamo več sladkorja, kot ga zmore varno presnoviti človeško telo: to je do 50 gramov (200 kalorij) dnevno. Pri nas smo trenutno pri 100 gramih po prebivalcu, če odštejemo diabetike, otročičke, ljubitelje slanega itn., pa je ta številka še precej višja.

To sladko pandemijo, o tem danes ni več znanstvenega dvoma, povzroča ameriška industrijska prehrana. Kapitalna zmota, češ da je za porast kardiovaskularnih obolenj kriva maščoba, je v 1980. letih pripeljala do zakonodaje, ki je od živilske industrije (najprej v ZDA) zahtevala, naj zniža delež vsebnosti maščob v osebni prehrani s 40 na 30 odstotkov. Živilska industrija je manjkajočo maščobo nadomestila s sladkorjem, še raje pa s cenejšo ketonsko fruktozo, ki jetra presnovno obremenjuje sedemkrat huje. Globalizacija »svobodnega trga« je to novodobno kugo zanesla tudi k nam.

Sladkor je nasladilo. V preobilju naslade se toleranca postopno viša, dozo je treba za isti učinek večati in večati, in ta mehanizem povzroči zasvojenost. Usodna razlika od drugih drog je v tem, da od sladkorja ni mogoče strogo abstinirati. Prvo dozo prejmemo že z materino krvjo (glukoza), drugo z njenim mlekom (laktoza). Potem pa se začne zares: 80 odstotkov vseh predelanih živil danes vsebuje sladkor. Vsi smo torej večji ali manjši cukromani.

Knjiga doktorja Lustiga ponuja znanstveno utemeljene modele rešitve za posameznika, zdravstveni sistem in človeštvo nasploh. Zame osebno je bil prvi korak branje te knjige.