Ordesa

Knjiga, ki je na trenutke otožna, ves čas pa čustvena pripoved, je intimna kronika Španije zadnjih desetletij, obenem pa tudi pripoved o vsem, kar nas opominja, da smo ranljiva bitja, in o potrebi po tem, da vstanemo in gremo naprej, tudi ko se zdi, da to ni mogoče, ko so skoraj vse vezi, ki so nas združevale z drugimi, izginile.

Roman Ordesa je poln nostalgičnih in tudi anekdotičnih spominov, ki jih španski pesnik in pisatelj Manuel Vilas (1962), pripoveduje o svojih starših. Govori o krhkosti, velikih življenjskih porazih in moči, ki jo imamo vsi v sebi, a se pojavi šele, ko izgubimo nekaj, kar je bilo del nas. Ordesa je odlična vaja v samoopazovanju in iskanju lastne identitete skozi pogled v preteklost; v njej so strnjene družinske in prijateljske vezi ter pokrajine, v katerih lahko začutimo mir in tišino, po katerih danes tako hrepenimo.

Naslov knjige se nanaša na resnično mesto, ki ga avtor opredeljuje tako: »Moj oče je imel rad Ordeso. Ker v Ordesi vse norosti življenja nenadoma umrejo pred sijajem gora, dreves in reke.« In nadaljuje: »Vse je bilo skoncentrirano v imenu, ki je krajevno ime: Ordesa, ker je bil moj oče resnično predan pirenejski dolini Ordesa in ker je v Ordesi znana in lepa gora, imenovana Monte Perdido.« Manuel Vilas, ko govori o sebi in svoji otrplosti in čustvenem nemiru, pripoveduje o svoji družini: »Bili smo revni, a z milostjo.«

Orisuje obdobje, medtem ko orisuje dobo, namiguje na Španijo, ki je prav tako nemirna in v nenehnem spreminjanju. Prehaja iz poezije v prozo, iz pripovedi v avtobiografijo, v izpovedni roman, ki dokazuje, da tisto, kar je lepo, ni nujno, da je lepo in veselo. To se vedno znova pokaže v Ordesi. Ordesa je postala knjižni fenomen; kulturni prilogi Babelia (El Pais) in La Esfera (El Mundo) sta jo razglasili za najboljšo špansko knjigo leta, prejela pa je tudi nagrado za umetnost in književnost časnika Heraldo de Aragón.