Delaj, teci, živi

O pomenu teka:
Tek mi je, poleg hribolazenja, v osnovi sredstvo za vzdrževanje osnovne telesne pripravljenosti, torej kondicije, ki jo potrebujem pri vsakodnevnem delu. Hkrati pa je tek, glede na to, da tečem po standardnih progah, in si beležim čase, tudi orientir, v kakšni kondiciji se trenutno nahajam.

O meditaciji med tekom:
Kadar tečem sam, mi tek predstavlja nekakšno meditacijo za sproščanje stresa. Čas, ko sem sam s svojimi mislimi, je priložnost, da v miru razmislim o aktualnih življenjskih in službenih problemih. Pogosto se mi zgodi, da med tekom najdem kako novo idejo ali rešitev za kakega od njih, ali pa, kar je še bolje, uvidim, da kateri od problemov dejansko sploh ni tako velik, kot sem mislil poprej.

O dobrem teku:
Dober tek zame pomeni uživanje. Občutek, da obvladujem zadano hitrost oziroma tempo. Pomeni užitek po končanem teku, ko ugotovim, da nisem utrujen in da sem solidno pripravljen. Pomeni zavedanje, da imam na koncu teka višjo energijo, kot na začetku.

O tem ali smo ljudje rojeni za tek:
Če gledaš otroke na igrišču ali dvorišču med igranjem, kako se premikajo iz lokacije na lokacijo, potem lepo vidiš, da tečejo, ne pa hodijo. Tek je zanje naravno gibanje, z njim pridejo hitreje do cilja, hkrati pa jih ne utruja. V bistvu se niti ne zavedajo, da dejansko tečejo.

O svoji tekaški konkurenci:
Tekmujem zgolj sam s sabo, s svojim telesom in duhom. Tako so moja največja konkurenca ali zgled tisti, ki so uspeli tek ali pa kak drug vztrajnostni šport uspešno integrirati v svoje siceršnje poklicno in družinsko življenje, uspeli zanj navdušiti otroke, da stopajo po njihovih stopinjah, uspeli uresničiti svoje delovne in zasebne ambicije, z dvema besedama, kot bi rekel moj oče, stopiti na »pot samouresničevanja«. (avtor iz intervjuja v Delu De facto)

SAMO RUGELJ (1966), publicist, urednik in založnik, je ljubiteljski pohodnik in tekač že od malega. Včasih se je po hribih in dolinah preganjal z očetom, mamo in sestro, sedaj se z ženo in svojimi otroci. Pred skoraj tridesetimi leti je za stavo prvič pretekel (in malo tudi prehodil) 42-kilometrski maraton. Kasneje si je dolgo časa to želel ponoviti, vendar mu ni uspelo. Po dvajsetih letih sedenja za računalnikom je ugotovil, da je vse bolj zarjavel in da je maraton vse dlje od njega. Ko mu je po naključju pod roke prišel 16-tedenski tekaški program za treniranje maratona (z izhodišcem, da mora biti tisti, ki se ga loti, sposoben preteči deset kilometrov v približno eni uri), se je odločil, da tokrat resneje poskusi. Ta knjiga je poročilo, kaj vse se mu je ob tem dogajalo, hkrati pa tudi meditacija o življenju, teku in delu v tretjem tisočletju.

O knjigi so zapisali:
»Knjiga kot parafraza antičnega spoznaj samega sebe v – preobrazi samega sebe.«
– dr. Bernard Nežmah, Mladina

»Delaj, teci, živi je knjiga, ki sporoča, da vsi ne moremo biti Kenijci, skoraj vsi pa smo lahko maratonci.«
– Janez Penca, revija Vrhunski dosežek

»Iskrena, srčna in prepričljiva knjiga.«
– Saša Vodovnik, knjigarna ZDAJ

»Pripoved ni namenjena zgolj tekaškim odvisnežem, rednim rekreativcem in klenim migetalkarjem, temveč vsem, ki čutijo, da je v njihovem življenju čas za spremembe.«
– Žiga X Gombač, revija TekPLUS

»Veliki tekaški roman.«
– Boštjan Videmšek, Sobotna priloga Dela

»V resnici je treniranje za nastop na 42-kilometrski dirki pustolovščina in Rugelj jo predstavi takšno, kakršna je, v vsej svoji preprosti surovosti.«
– Blaž Mazi, revija Tekač.si