Dušan Mravlje: TEK, MOJA NOROST

Po prvih nerodnih korakih dolgina iz Kranja, ki se je v vojski s treniranjem teka izognil vojaškemu drilu s smrdečim konjem ob sebi, sledi popotovanje, polno humorja in samoironije, s popolnim tekaškim korakom od prvega tekmovalnega preizkusa v Bielu do smrtno nevarne, a triumfalne Trans Americe.

Tri desetletja znoja, klančin in navkrebrnih psovk edinstvenega ultra tekača Dušana Mravljeta na straneh knjige, po kateri boste odložili vse tekaške priročnike, v smetnjak zabrisali piskajočo štoparico in si nadeli lahko tekaško obutev za Tek, pisan z veliko začetnico. In seveda boste na cilju spili pošten vrček ohlajenega piva!

RECENZIJA BUKLA Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bomo po prevodnih knjižnih izpovedih ultramaratoncev, kot so Dean Karnazes (Ultramaratonec), Kilian Jornet (Teči ali umreti) in Scott Jurek (Jej in teci), dobili tudi (avto)biografijo Dušana Mravljeta, slovenskega ultrašportnika, ki je v ultradolgih tekaških preizkušnjah naredil in osvojil skoraj vse, kar se je dalo osvojiti. Dvoglasno pisana monografija Tek – moja norost (glavni avtor knjige je novinar Boštjan Fon, ki je zapisal Mravljetovo zgodbo, ta pa jo je komentiral in po svoje osvetlil v mastnih zapisih) ima bogato in kakovostno fotografsko gradivo. Gre pa za fascinantno potovanje nadarjenega, upornega in neverjetno vztrajnega Gorenjca po najdaljših tekih sveta (denimo Transamerica v dolžini 4.600 km, kjer je leta 1995 zmagal, in Transaustralia, kjer je bil na progi, dolgi skoraj 4.400 km, leta 2001 tretji), ki se je malce po naključju začelo na začetku osemdesetih let z ljubljanskim Tekom trojk, nadaljevalo pa že kar s prvim stokilometr skim tekom v švicarskem Bielu. Klena in živahna beseda se vije skozi vso knjigo, Mravlje ne prizanaša lažnim avtoritetam v svetu dolgih tekaških preizkušenj, hkrati pa ob vsej resnosti in energiji, ki jo je vlagal v tek, kateremu je posvetil aktivno življenje, ves čas čutite šegavost in prvinsko iskrivost, s katero se je odpravljal na tekme. Kozarec piva kot enkratno hranilo za dolge teke je že skoraj ponarodela Mravljetova izjava, ki so jo beležili tudi svetovni časopisi, tega pa Mravlje v sklepnem delu svoje knjige, ko tekaškim začetnikom skoraj nežno predaja svoje izkušnje, ne svetuje vsevprek in raje poudari, da mora pot do tekaškega uspeha prek spoznavanja lastnega telesa vsak najti sam.

Samo Rugelj, Bukla 93