Vojni dnevnik

V njem skozi prvoosebno pripoved predstavi uspešnega vzhodnoevropskega pisatelja v zgodnjih srednjih letih, ki se po pretresih v zasebnem življenju čez noč znajde sredi vojne vihre. Kot zapriseženi humanist, zavezan pacifizmu in ostrim etičnim načelom, se znajde na prepihu. Vojna, za katero je bil do zadnjega prepričan, da je ne bo, njegova teoretična prepričanja preizkuša v brutalni praksi.

Junak Val se v tem romanu, ki se spretno giblje po meji med fikcijo in resničnostjo, znajde v silovitem precepu: partnerka Dalija ga je zapustila, ker ni hotel zapustiti ostarelih staršev. Zdaj ga, humanitarka, poskuša rešiti, medtem ko on s pomočjo svojega najboljšega prijatelja Vika, brata dvojčka, poskuša rešiti svoja starša in sestro, ki so se znašli za sovražnimi bojnimi črtami.

Vojni dnevnik je protivojni roman o sprejemanju odločitev, etiki, stranpoteh digitalne dobe in medijev, strahotah vojne, temeljnih odnosih, ljubezni, prioritetah, prisotnosti ali odsotnosti svobodne volje, determinantah, militarizmu – duhu časa. Ali kot pravi avtor – ne na Zahodu ne na Vzhodu nič novega.

»Oster kot britev, mehek kot svila.« - Samo Rugelj, Bukla

»Upala sem, da se bo Boštjan nekoč lotil proze. Razumela sem, da kot vojni reporter s seboj nosi nekakšen preostanek, ki ga bo moral uveljaviti v fikciji. Ta preostanek se je, nisem presenečena, izkazal za težkega kot svinec in lomljivega kot steklo, in čudim se, kako mu ga je samemu uspelo pred nas pripeljati v enem kosu. V kosu, ki je postal velika in jasna pripoved o tem, kako ostati človek takrat, ko udari prečloveško.« – Ana Schnabl, pisateljica

»Strelski jarki so resnični, zemlja je mokra, v nosu zaščemi oster vojn po strnjeni krvi – tudi v udobnem domačem fotelju. Ker si je Boštjan že večkrat umazal škornje v takšnih jarkih. Od Konga do … morda je to Sjumi na severu Ukrajine, lahko je tudi Kobani v Siriji. Vojna je univerzalna. Kot ljubezen. Je hoja po robu. Boštjan nas popelje v drobovje vojnega poročevalstva. Ne gre za adrenalin, gre za občutek preživetja. V likih je mogoče razpoznati tudi avtorja, ujetega v vojni, tuji in lastni. Človeka, ki se je osvobodil spon objektivnosti in lahko končno da besedo zgolj žrtvam. Tudi tisti prvi žrtvi vojne, resnici. Mi bralci jo moramo znati poslušati in slišati.« – Karmen W. Švegl, dopisnica in vojna poročevalka

Že kot novinar je Boštjan bralce želel vpeti v zgodbe, za katere je verjel, da so naše, čeravno so se dogajale nam tujim ljudem na oddaljenih koncih sveta. A verjel je, da bi vsaka vojna morala biti naša vojna in vsak begunec naš begunec. Vsaj tako bi morali razumeti svet, je verjel, če bi resnično verjeli v konvencije o človekovih pravicah. V romanu Vojni dnevnik zanj vse skupaj postane še bolj osebno. Še manj je distance, še manj prostora za ravnodušnost, za umik pogleda. Vojna v romanu z razlogom ni postavljena v Ukrajino, temveč se odvija v neimenovanem prostoru, ki je na videz enak našemu. Ker ga namreč pisatelj dojema in obravnava kot našega, ga je kot našega prisiljen dojemati tudi bralec. Pa četudi mu je ves čas jasno, za katero zgodbo gre. Zato Vojni dnevnik beremo kot roman o vojni, ki se dogaja nam. – Goran Vojnović, pisatelj in režiser (iz spremne besede)