Mesto in njegovo negotovo obzidje

Mesto in njegovo negotovo obzidje, Haruki Murakami

Ljubezenska zgodba, skrivnostno iskanje in poklon knjigam ter knjižnicam. Haruki Murakami se v romanu Mesto in njegovo negotovo obzidje vrača v prostor med resničnostjo in sanjami, kjer spomini živijo po svojih pravilih, sence pa se lahko ločijo od svojih lastnikov.

Mladenič se zaljubi v skrivnostno dekle, ki mu pripoveduje o oddaljenem mestu, obdanem z visokim obzidjem. Pravi, da v resničnem svetu živi le njena senca, medtem ko je njen pravi jaz ostal v mestu. Tam čas nima običajnega pomena, po ulicah se sprehajajo samorogi, ljudje nimajo senc, v stari knjižnici pa hranijo sanje.

v Ko dekle nenadoma izgine, za seboj ne pusti skoraj nobene sledi. Mladeniču ostanejo le spomini na njuna srečanja in vprašanje, ali mesto, o katerem mu je pripovedovala, res obstaja. Iskanje izgubljene ljubezni ga spremlja skozi desetletja. Ko se v srednjih letih zaposli v odmaknjeni knjižnici v majhnem gorskem kraju, se začnejo meje med svetovoma znova premikati.

V obzidanem mestu svojo ljubljeno naposled najde. Dela v knjižnici sanj, vendar se njunih skupnih trenutkov ne spominja. Da bi ostal ob njej, mora sprejeti pravila mesta, se ločiti od svoje sence in se odpovedati delu samega sebe. Toda ali nas lahko svet, v katerem ni bolečine, obvaruje tudi pred osamljenostjo? In kaj ostane od človeka, ko zavrne svojo senco?


Med spominom in pozabo
Mesto in njegovo negotovo obzidje je meditativna pripoved o prvi ljubezni, izgubi, hrepenenju in notranjih svetovih, ki jih gradimo, da bi se zaščitili pred bolečino. V njih lahko najdemo zavetje, vendar se lahko za njihovimi zidovi tudi izgubimo.

Murakami z značilno mirnostjo prepleta vsakdanjost in fantazijo. Knjižnice, knjige, sanje, sence in nenavadna srečanja postopoma sestavljajo zgodbo o človeku, ki išče izgubljeno dekle, obenem pa poskuša razumeti lastno življenje. Roman odpira vprašanja o spominu in identiteti, o razmerju med telesom in senco ter o tem, ali nas določa svet, v katerem živimo, ali tisti, ki ga nosimo v sebi.

Zamisel za roman sega v leto 1980, ko je Murakami objavil istoimensko kratko zgodbo, s katero ni bil povsem zadovoljen. Več kot štiri desetletja pozneje se je k njej vrnil in jo razvil v obsežen roman. Nastajal je med pandemijo, zato lahko obzidano mesto beremo tudi kot prispodobo izolacije, strahu pred zunanjim svetom in človekove potrebe po bližini.

To je prepoznavno murakamijevsko delo, skrivnostno in melanholično, vendar tudi nežno, duhovito in presenetljivo toplo. Navdušilo bo bralce romanov Kafka na obali, 1Q84, Norveški gozd in Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja, pa tudi vse, ki imajo radi večplastne zgodbe o ljubezni, knjigah in iskanju poti nazaj k sebi.