Poštarica

Poštarica, Francesca Giannone

Pripoved o pogumu in ženski emancipaciji, ki razkriva trideset let italijanske zgodovine.

Salento, junij 1934. V Lizzanellu, majhni vasici s komaj nekaj tisoč prebivalci, se na glavnem trgu ustavi avtobus. Izstopi par. Carlo, domačin, je srečen, da se vrača domov. Anna, njegova žena, lepa kot rimska boginja, pa je žalostna in zaskrbljena. Kakšno življenje jo čaka v tej odmaknjeni pokrajini, ki ji je tako tuja?

V prihodnjih tridesetih letih Anna ostane za vse tujka – ženska s severa, drugačna, tista, ki ne hodi v cerkev in vedno pove, kar misli. Njena uporniška duša se nikoli ne podredi nenapisanim pravilom, ki omejujejo ženske na jugu Italije. A Anna kljub temu vztraja, predvsem zaradi ljubezni, ki jo povezuje s Carlojem. Njuna zveza je tako močna, da pretrese tudi Carlovega starejšega brata Antonia, ki se v Anno zaljubi na prvi pogled.

Leta 1935 Anna stori nekaj zares revolucionarnega: prijavi se na razpis za delovno mesto poštarja – in službo dobi. Tako postane prva poštarica v Lizzanellu. Njena odločitev sproži posmeh med moškimi in neodobravanje žensk, ki so prepričane, da ji ne bo uspelo. A Anna jih preseneti. Več kot dvajset let je kot nevidna nit povezovala celotno vas. Sprva peš, nato s kolesom, je dostavljala pisma vojakov, razglednice izseljencev in skrivna sporočila zaljubljencev. Poštarica Anna je, ne da bi to hotela, postala nosilka sprememb v Lizzanellu.

To je zgodba o ženski, ki se je odločila živeti brez omejitev, pa tudi zgodba družine Greco in vasi Lizzanello med tridesetimi in petdesetimi leti, v obdobju velikih družbenih sprememb – od druge svetovne vojne do prvih korakov feminističnega gibanja. Hkrati je to zgodba o dveh bratih, nerazdružljivih, a razdvojenih zaradi ljubezni do iste ženske.

»Ideja za Poštarico se je rodila iz skoraj sto let stare vizitke, ki sem jo našla v predalu. Na njej je pisalo: Anna Allavena. Poštarica. Tako sem začela iskati njene sledi in odkrila neverjetno žensko – svojo prababico.« – avtorica Francesca Giannone