Volkovi

Zgodba vas pospremi v podzemlja dogodkov, za katere glasbena srenja noče, da jih poznate. Tako kot marsikoga pred njimi tudi Volkove načne notranja korozija – ljubosumje, slava, alkohol … in prezgodnja smrt. Ko za vedno utihne že drugi Volk, se pojavi vprašanje: gre le za nesrečno naključje ali jih morda nekdo namenoma iztreblja? AN

Iz uvoda:
Ljubljana, poletje, 2010

Nepričakovan telefonski klic
»Aleks, hej, Aleks, zdaj sva pa sama! Danes ponoči je avto do smrti povozil Braneta.«


Zaspan glas na drugem koncu brezžične telefonije je nekaj zamrmral in ob hrupnem poku prekinil zvezo. Dare je vedel, da je to za Aleksa še prezgodaj in da mu je telefon zdrsnil iz rok. Bo že poklical nazaj. Evo ga! Že kliče!

»Ej, sori, stari, telefon mi je padel iz rok! Kaj praviš, da Braneta ni več? Kje si pa izvedel? Kaj se je sploh zgodilo?«

»Vem le toliko, kolikor so povedali na radiu. Val 202 že celo jutro vrti naše komade. Noro, mar ne, prav umreti mora eden, da se nas spet spomnijo. Isto je bilo, ko je škripnil Mare. Sama sva, stari, kot pri Beatlih, samo še petdeset posto.«

Aleks ni prišel do besede, le toliko se je nagnil, da je vklopil radio in še naprej poslušal Dareta, frenda iz skupine VOLKOVI. Že dolgo ni slišal njegovega prepoznavnega glasu. Malo hripav, a prijeten glas, ki je obnorel predvsem ženski del deželice. Med njima se je vedno kresalo, kdo je bolj zaslužen za uspeh benda, tisti, ki napiše komad, ali ta, ki ga zapoje. Od tod tudi glavne zamere in razlog, da sta se na neki točki dokončno prenehala družiti. Včasih so ju še poklicali na kakšen skupni intervju, zdaj pa sta bila s svojim bendom vred varno odložena v predalu, na katerem piše Pozabljene legende.

»Dare, kaj so pa rekli na radiu? Vse mi povej.«

»Ah, vem le to, kar mi je povedala Vesna, preden je šla v službo. Ona je slišala več. Menda ga je povozil avto nekaj pred deseto, ko je šel iz oštarije. Saj poznaš Braneta, rad je zahajal v gostilno k Jarcu, čisto možno je, da jo je skupil tam. Tam letijo avtomobili dosti hitro, ampak zdaj že nakladam. Morda izveva kaj pri poročilih ob desetih. Se slišiva kasneje.«

Brane, najboljši rock bobnar svoje generacije, babjek, sralec, zdaj pa truplo, si je zadnje čase kruh služil pri nekemu tiskarju Grilcu. Z njim sta toliko časa lumpala, da se je Brane razšel s svojo Leno, tiskar pa se je ločil. To ju je še bolj povezalo in skupaj sta plavala boljšim horizontom naproti. Bil je najstarejši med Volkovi in najbolj srčen. Brez dvoma najboljši pripovedovalec šal, kar jih je Aleks poznal, predvsem pa človek, ki je izžareval nekaj dobrega. Na žalost zadnje čase bolj kot ne po oštarijah.

Ko je tako razmišljal o svojem bobnarju, je Aleks na radiu zaslišal špikerjev glas: »Posebno obvestilo: Sinoči se je na Kranjčevi cesti v Ljubljani zgodila huda prometna nesreča s smrtnim izidom, v kateri je življenje izgubil Branko Nečimer, slovenski javnosti znan kot Brane Volk, legendarni bobnar pop rock skupine Volkovi. Voznik je pobegnil s kraja nesreče. Po neuradnih informacijah naj bi bil avto ukraden, organi pregona pa so že na lovu za domnevnim povzročiteljem nesreče. Kdor bi karkoli vedel o storilcu tega tragičnega dogodka, naj o tem nemudoma obvesti policijo.«

Šit, nekdo ga je nagazil in ušel, si je mislil Aleks. Kakšni ljudje se potikajo naokrog.


Iz recenzij:
Pričujočo knjigo, knjižico, roman ali kakorkoli že hočete označiti Volkove, se da obdelati na dva načina. Priporočam oba. Najprej ‚na šus‘, potem pa še enkrat počasi, analitično. Skozi oba podviga se občudovalni užitek stopnjuje, ne glede na pripadnost – pa najsi tvoj pedigre sodi med ljubitelje kriminalk, stare rockerje, prefinjene zapeljivce, razočarane ločence, amaterske zgodovinarje, pripadnike neuradnih filozofskih tokov, samozvane novodobne multi umetnike ali celo premetene ljubljanske klošarje.

Tomaž Domicelj
Andrej Šifrer nas v svojem proznem prvencu zasuje z vprašanji in dvomi, kot se spodobi za najboljše kriminalke. Znameniti kantavtor v brezhibnem slogu svojih zimzelenih pesmi bralca vodi v labirinte slovenske glasbene scene, sveta medijev in intimne psihološke zgodbe, ločitev in novih ljubezni. Rdeča nit pa je prava kriminalka, ki jemlje sapo do zadnje strani.

Marij Čuk
Aleks Špiler ni Andrej Šifrer, čeprav imava enaki začetnici in pričujoča knjiga ni moj življenjepis. Zgodba o Volkovih bi se lahko tudi v resnici zgodila, kajti življenje je včasih bolj kruto od domišljije. Poj o nečem, kar je vredno poslušati, piši o tem, kar je vredno brati, in delaj to, o čemer bo vredno peti in pisati. Andrej Šifrer