Prežeta s soljo

Od nekdaj obožujem branje pohodniških potopisov, a ne kar vseh počez: tisti, v katerih gre hudičevo zares, so na vrhu moje osebne lestvice. To so knjige, ki temeljijo na resnični osebni izkušnji, v katerih glavni protagonist samega sebe postavi pred nemogoče zahtevno preizkušnjo, se v njej izbrusi, spremeni, dozori in na koncu postane drugačen človek. Boljši, nekako najden, srečnejši, pomirjen s sabo in svetom. Tudi mi, ki to prebiramo, črpamo iz te preobrazbe, upajoč, da kakšen okrušek prileti v naša življenjca.

Ko se življenje obrne na glavo
Protagonista romana Prežeta s soljo (v angleškem izvirniku The Salt Path) Raynor Winn in njen mož Moth po spletu res nesrečnih okoliščin izgubita staro kmetijo, ki je njuno zavetje, izpolnitev dolgoletnih sanj, pa tudi dom njunima odraščajočima otrokoma. Prijateljevo podjetje, v katerega ste vložila svoj denar, je propadlo, tako sta postala dolžnika in ker si nista mogla privoščiti odvetnika, sta se na sodišču branila sama. Seveda sta tožbo izgubila, s tem pa tudi hišo. Ker je kmetija hkrati turistična nastanitev in vir njunega zaslužka, ostaneta brez vsega. A kot da to še ne bi bilo dovolj, Mothu hkrati diagnosticirajo neozdravljivo bolezen, kortikobazalno degeneracijo. »Če Bog res obstaja«, zapiše Ray ob novici, »je pravkar pograbil korenine mojega življenja, jih izpulil iz tal in moje življenje obrnil na glavo.«

Veliko popotovanje
Kako opustiti predstave o lastnem življenju? Kako preboleti tako veliko izgubo? Kako najti občutek doma in varnosti, ki je tako vitalnega pomena za naše bivanje, kadar ti življenje vse to vzame? Kako začeti znova, če veš, da prihodnosti – vsaj takšne, kakršno si si zamišljal zase – sploh ni? Odgovore na ta velika vprašanja Ray in Moth iščeta na Jugozahodni obalni poti (ang. South West Coast Path). S skoraj 1100 kilometri velja za najdaljšo označeno britansko pešpot, ki vodi od Mineheada v grofiji Somerset do Poola v Dorsetu. A naj vas oznaka »obalna pot« ne zavede; ne gre za lagodno pohajkovanje po plažah, pač pa za razgibano pot čez številne klife, ki pridelajo toliko višinskih metrov, kot bi se človek štirikrat povzpel na Everest. Ray in Moth sta se na pot odpravila z najnujnejšo opremo, ki hkrati ni najsodobnejša (saj zanjo nimata sredstev), zaradi denarne stiske pa sta prisiljena v divje kampiranje in tako rekoč postno prehranjevanje. Večkrat sta lačna kot sita. Ves čas mokra. Velikokrat nezaželena. Napredujeta počasi. V primerjavi s časovnicami v vodniku, ki ga uporabljata, sta polžje počasna, saj se morata ves čas prilagajati svojim zmožnostim in Mothovi bolezni.

Njuno veliko popotovanje spremljamo skozi Rayino prvoosebno pripoved, ki je – milo rečeno – osupljiva. Pripoveduje z navidezno lahkotnostjo, a pronicljivo, do konca iskreno in duhovito. Njen jezik je bogat in slikovit (v slovenskem prevodu je za to poskrbela Jolanda Blokar); pripoved, pri kateri gre tako zares, pa te prikuje v fotelj in te ne izpusti. Nekaj svečanega je v procesu, kako se z dnevi, tedni in meseci hoje v izjemnem naravnem okolju oba počasi spreminjata.

Še o brezdomstvu, ljubezni in zdravilni moči narave
Prežeta s soljo ni samo potopisni roman, saj odpira vrsto pomembnih tem: je tudi razmislek o brezdomstvu in naših predsodkih do njega, je ljubezenska oda nekega partnerskega odnosa, traktat o iskanju varnosti in doma, staranju, pa o potrebi, da nekomu in nečemu pripadamo. Je tudi hvalnica hoji, naravi in njeni zdravilni moči. Zelo stvarni (in nikakor ne ezoterični) Ray se zgodi in zapiše: »Čutila sem nebo, zemljo, vodo in uživala v dejstvu, da sem del narave brez brezen bolečin, ki se odpirajo ob misli na izgubo svojega mesta v vesolju. Bila sem del celote. Za to nisem potrebovala svojega kosa zemlje. Lahko sem stala v vetru in bila veter, dež, morje; vse je bilo jaz, jaz pa v vsem nisem bila nič. Moje jedro se ni izgubilo. Bilo je prosojno, izmuzljivo, vendar navzoče in z vsakim prehojenim rtom močnejše.«

Kljub vsem velikih bivanjskim vprašanjem (naj vas ta ne prestrašijo!) in brutalni iskrenosti pa je to svetla, vitalistična in nadvse navdihujoča knjiga. Za vse nas, navadne smrtnike, ki nas pestijo različno velike težave. Ja, marsikaj lahko v življenju izgubimo, a tudi ponovno najdemo, celo na nove in neslutene načine. Če seveda iščemo.