Anonimni kolesar

Medtem ko je uspeh Bernala izstrelil še višje med kolesarske zvezde na nebu trenutnega pelotona in ga danes verjetno poznajo vsi, ki se vsaj malo zanimajo za šport, pa avtor knjige Anonimni kolesar dejansko ostaja anonimnež. Čeprav je morda celo vozil na isti dirki in smo ga na zaslonih gledali skupaj z drobnim Kolumbijcem. Tega v resnici ne vemo, a lahko špekuliramo, saj gre za anonimno izpoved resničnega kolesarja, ki naj bi bil še vedno aktiven na največjih dirkah svetovne serije – v knjigi sta tudi poglavji z njegovih nastopov na lanskih Giru in Touru.  opisuje svoj pogled na praktično vse zanimive tematike, o katerih se morda v medijih ne govori, a vse kolesarske entuziaste močno pritegnejo in po forumih dnevno sprožajo neskončne debate.
Anonimni kolesar
O kolesarstvu nekoč in danes
Začne se s klasično zgodbo o začetkih kariere, ko vztrajni oče vozi mladega nadobudneža s povprečnim talentom na tristo kilometrov oddaljene dirke, prvih uspehih, preboju, podpisu pogodbe z veliko ekipo in nadaljuje s potjo od vloge pomočnika do kapetana, ki meri visoko v skupni razvrstitvi največjih tritedenskih dirk. Vsako poglavje ponudi natanko tiste informacije, o katerih ste se že od nekdaj spraševali (kako dolga je kolesarska sezona, kakšna je oprema v primerjavi s preteklostjo, koliko padcev utrpi profesionalni kolesar …), hkrati pa ponudi tudi informacije iz poslovnega zakulisja tega čudovitega športa (odnosi z agenti, spletke pri trgovanju s kolesarji, zaslužki največjih, proračun velikih ekip, bledo razkošje transferjev in hotelskih nastanitev, izogibanje davkom …).

Zanimiv je tudi anonimnežev pogled na današnjo taktiko velikih ekip na večetapnih dirkah, kjer se je po njegovem z vsesplošno uporabo merilnikov moči, izdatnih fizioloških analiz ter neposrednih navodil športnih direktorjev iz avtomobila izgubila komponenta presenečenja med dirko. Je tudi zagovornik vpeljave pravila o manjšem številu kolesarjev v posamezni ekipi na največjih dirkah, s čimer bi tudi šibkejše ekipe, ki nimajo močnih pomočnikov, imajo pa nekaj močnih posameznikov, morda dobile več priložnosti za napade iz ozadja. Na koncu se avtor, ki ves čas nakazuje, da se bližajo zadnja leta njegove kariere, sprašuje tudi, kaj naj profesionalni športnik počne po upokojitvi, ko je pravzaprav na vrhuncu svojih kreativnih moči, a si je obenem že ustvaril dovolj premoženja, da mu ni potrebno iskati nove službe. (»Najraje bi imel svojo ekipo, za začetek majhno. Še vedno se moram veliko naučiti.«)

Brez tabujev
Le kdo bi to lahko bil? Zagotovo se boste med branjem Anonimnega kolesarja to spraševali na vsakih nekaj strani, na neki točki boste zagotovo v mislih sestavili seznam možnih kandidatov, morda boste celo tako vztrajni, da boste šli na splet raziskovat rezultate s preteklih Girov in Tourov. Tudi sam sem šel, a bližje ko boste koncu knjige, lažje boste razumeli njegovo odločitev za brezimnost.

Stvari postanejo resne, ko začne pisati o dopingu: »Nadrejeni so grdo zlorabili zaupanje mladih športnikov, pa tudi staršev, ki niso mogli biti ves čas ob svojih sinovih. Otroke so zaupali ekipam, ki bi morale skrbeti zanje, namesto tega pa so jih izpridile. Igle so si bile na las podobne, zato ni bilo nobeno presenečenje, če si vstopil v hotelsko sobo in zagledal kolega, ki je imel kakšno zapičeno v roko.« Spregovori tudi o intrigah, povezanih z Mednarodno kolesarsko zvezo, ki jo »obkroža toliko “sranja” in politike, da sem se že davno nehal meniti zanjo.« Izrazi tudi – slabo – mnenje o najboljši ekipi preteklih desetih let, britanskem Skyju ter njihovih »terapevtskih izjemah«, ki so se začele že s prvim britanskim zmagovalcem Dirke po Franciji Bradleyjem Wigginsom in ki so še zlasti prišle na dan s hekerskim razkritjem nekaterih ključnih bremenilnih dokumentov leta 2016. Anonimnež se dotakne tudi vprašanja mehanskega dopinga in raznih skrivnih motorčkov v pestu, kar pa se mu zdi neumnost: »Takšno kolo bi bilo popolnoma neuravnoteženo in za petnajst odstotkov težje od pričakovanj. Nisem še videl česa, kar bi bilo v takem primeru neizsledljivo.«

Knjiga Anonimni kolesar, ki je v prevodu Jolande Blokar spomladi letos izšla pri založbi Aktivni mediji, je zagotovo svojevrsten kolesarski dokument, katerega prava teža se bo morda pokazala šele čez nekaj let, ko bodo – vsaj tako med vrsticami namiguje tudi avtor – padle nekatere mogočne hiše iz kart, ki danes še vedno krojijo sam vrh kolesarskega sveta. Ali pa tudi ne, morda nič od tega ni res, kdo bi vedel … Presodite sami, Anonimni kolesar je vsekakor izvrstno branje za slehernega kolesarskega navdušenca!