Rdeča laterna, zadnji kolesar na Dirki po Franciji

Najpočasnejši ni najslabši
Kolesarji, ki v skupni razvrstitvi končajo na zadnjem mestu Toura, namreč niso poraženci. Ime za kolesarja, ki po treh tednih uradno zasede zadnje mesto, je rdeča laterna ali po francosko lanterne rouge. Rdeča svetilka je bila včasih obešena na zadnjem vagonu vlaka in je strojevodje opozarjala na nevarnost v daljavi. Leonarda je seveda zanimalo, “od kod izvira izraz lanterne rouge. Francoski slovarji kolesarskega slenga ga postavljajo v leto 1924, ko ga je uporabil novinar Albert Londres v svojem slavnem članku Les Forçats de la Route. Vendar je bilo očitno, da sega dlje v preteklost. Na podlagi nekaterih domnev sem sklepal, da se je izraz rdeča laterna pojavil v prvem desetletju Toura… Če je Desgrange imenoval Georgesa Devillyja lanterne rouge leta 1919, je bil vzdevek v uporabi že pred prvo svetovno vojno.”

Gre za eno najbolj zamotanih in skrivnostnih priznanj v kolesarskem svetu. Simbolična rdeča svetilka je (bila) interna pohvala pelotona, poklon kolesarskih sotrpinov tistemu, ki je vztrajal do konca, pa čeprav je bil zadnji. Z njo so izkazovali tudi posebno čast pomočniku, ki je morda toliko žrtvoval za ekipo, da je zdrsnil povsem na konec razvrstitve. Rdeča laterna skozi zanimive zgodbe različnih kolesarjev popisuje neverjetno, mestoma razburljivo in šokantno drobovje francoske pentlje od njenih začetkov. Z njimi v besedilu prekolesari znamenite vzpone, legendarne etape in razkriva, kako so rdeče laterne pisale tudi poglavja o imenih, kot so Coppi, Hinault, Froome, Wiggins, Merckx, pa tudi Armstrong.

Ne gre samo za zmago
Omenimo samo drznost Alžirca Abdela-Kadera Zaafa, ki je bil na Dirki po Franciji leta 1951 osamljen na zadnjem mestu; ostal mu je samo en ekipni tovariš in osovražen je bil tako, kot so Francozi sovražili Italijane. “Če ne bi sklenil nekaj zavezništev, bi se mu slabo pisalo. Pozneje je tudi trdil, da je sočustvoval s svojim prijateljem Coppijem. Znova se je postavil v službo campionissima. Prva alpska etapa je glavnino popeljala proti severu, čez 2360 metrov visoki Col d’Izoard, kjer je Coppi nekoč že zmagal. Zaaf je v gruči stopil k Faustu in ponudil, da bo na ravnini med Col de Vars in začetkom Izoarda izvedel samomorilski napad. Ocenil je, da si peloton ne bo upal napasti Coppija pred pravim vzponom, in če bi jih lahko premotil tako, da bi oddrvel po desni strani ceste, bi osvobodil Fausta, ki bi lahko nemoteno odjadral po levi. Coppi je prikimal in tudi privolil v to, da svoji ekipi ne bo ničesar povedal (njenega nezaupanja se je Zaaf verjetno upravičeno bal). Po Varsu in skozi Guillestre, med strmimi pečinami na skalni polici ob reki Guil je Zaaf napadel in pohitel navzgor po cesti, kakor hitro je lahko. Po načrtu so sledili vsi preostali; zavrl je in do takrat, ko so dvignili nosove iznad krmil, je bil Coppi samo še pika na obzorju, čaplja, ki leti proti svojemu gnezdu v gorah. Samo Francoz Roger Buchonnet, ki je slišal pogovor, se je držal pravega kolesa, a celo on je bil na cilju skoraj štiri minute za Coppijem.”
In ravno to je največji čar knjige o zadnjeuvrščenih kolesarjih na Touru: spoznanje, v kolikšni meri so mnogi od njih krojili sam vrh dirke. Eden takšnih je bil tudi Wim Vansevenant, ki je kot pomočnik več let pomagal Robbieju McEwenu in Cadelu Evansu: “Robbie je bil v zeleni majici, jaz pa nisem opazil – ali pa mi ni bilo mar –, da sem blizu zadnjega mesta. Na ravnih etapah sem hranil energijo za naslednji dan, ker sem vedel, da me spet čaka delo. In potem, ko sem ga opravil, sem samo ždel v glavnini, dokler me ni pustila za sabo in sem lagodno odkolesaril do cilja,” pojasni v knjigi. “Spomnim se neke etape; zadnjih pet kilometrov sem vozil poleg drugega ekipnega avtomobila in nenadoma sem zagledal velik televizijski zaslon in se ustavil. Ustavil se je tudi avto in videl sem Robbieja, ki je v zadnjem kilometru peljal zmagi naproti. Torej sem se jaz že ohlajal, ko so fantje na poti k cilju dajali od sebe 200 odstotkov. Malo sem se spočil in naslednji dan smo spet delali.”

V svetu, kjer torej znamo ceniti in videti samo še zmagovalce, je Leonard odkril izjemna dejanja posameznikov, ki so ubirali vse mogoče taktike, da so prišli na cilj v časovni omejitvi, a še vedno preslepili tekmece za dno uvrstitve. Tako kot dan ne obstaja brez noči, rumena majica ne sije v vsem svojem sijaju brez rdeče laterne. Pripoved o dirki za zadnje mesto je zgodba o tem, zakaj je Dirka po Franciji postala institucija kolesarskega sveta.

Rdeča laterna obrne Tour na glavo in nas prisili v razmislek o pomenu uspeha, poraza in prave narave kolesarstva. To je knjiga o 99 odstotkih profesionalnih kolesarjev, ki nikoli ne zmagajo, dvigujejo pokalov in se sončijo v soju žarometov. Knjiga o tem, kako dojemamo kolesarstvo, življenje in same sebe.