Tek poganja svet

Elitna maratonka, olimpijska kvalifikantka in vrhunska ameriška univerzitetna tekačica je bila naveličana strukturiranega, časovno odmerjenega in rutinskega treninga. Odločila se je, da bo eno leto potovala po svetu in obiskala najpomembnejše tekaške subkulture na različnih celinah. Devet držav, 72 mest in 3500 tekaških milj kasneje je spisala neverjetno zgodbo o tem, da je tek v različnih kulturah in okoljih neverjetno različen: “Da bi spoznala utrip tekaškega okolja v vsaki izmed njih, sem morala dobiti pogled z vseh zornih kotov: z joggingom z vnetimi rekreativci, spoznavanjem vadbenih filozofij trenerjev, posnemanjem programov poklicnih tekačev, izpraševanjem tekaških zgodovinarjev, sledenjem upokojenim legendam, gledanjem in sodelovanjem na tekmah ter raziskovanjem priljubljenih lokalnih poti in poligonov za trening.” Nova spoznanja o športu, v katerega je zaljubljena, so presegla tudi najbolj divjo domišljijo. Leta 2012 je tekla po Londonu, na Irskem, v Etiopiji, Švici, Avstraliji in na Novi Zelandiji ter na Švedskem in Finskem.

Nazaj k viru
Nova Zelandija je bila zanjo pomembna, še preden je pristala tam. Jogging je namreč precej mlada domislica. Do leta 1970 v večini razvitega sveta sploh ni obstajal. Tek je bil rezerviran predvsem za mlade, resne športnike, posameznike, ki se jim je kam mudilo, ali ubežnike pred roko pravice. Nato je na oder stopil Arthur Lydiard, tekaški trener iz Aucklanda z izkušnjami iz ragbija in željo po preizkušanju meja človeškega telesa. Domače zanimanje je najprej pritegnil, ko so trije izmed njegovih varovancev – Peter Snell, Murray Halberg in Barry Magee – na olimpijskih igrah leta 1960 v Rimu osvojili medalje. V naslednjih dveh desetletjih je Lydiard spremenil celotno športno okolje Nove Zelandije. Ko so njegovi sodržavljani postali pozorni na tek, jih je Lydiard prepričal, da zdravstvena in družbena dobrobit teka ni rezervirana le za vrhunske športnike. Najprej je v tekače spreobrnil nekaj svojih prijateljev in leta 1962 ustanovil Klub aucklandskih tekačev, prvo tovrstno organizacijo na svetu. Govori se, da je Lydiard soustanovitelja kluba in kasnejšega župana Aucklanda, Colina Kaya, spoznal na letalu in ga začel »opominjati na njegovo očitno debelušnost in slabo telesno pripravljenost«. Kay je spremenil način življenja in svojo navdušenost nad tekom prenesel na sodelavce v poslovnem svetu. Nekega februarskega dne sta Lydiard in Kay zbrala »pisano druščino približno tridesetih moških brez kondicije, nekateri izmed njih so bili precej v letih, drugi so komaj zmogli sto metrov teka« in jih peljala na prvi klubski tek. Menda jih je »Arthurju uspelo prepričati, da jim lahko tek le koristi«. Čeprav je Lydiard na začetku meril le na izboljšanje telesne pripravljenosti prezaposlenih poslovnežev, se je kasneje odločil, da bo ciljno skupino razširil. Ko je Novo Zelandijo obiskal še legendarni trener Bill Bowerman, je bilo jasno, da je svet poln bodočih rekreativnih tekačev, čeprav se tega še sploh niso zavedali.

Japonska mrzlica ekiden
Ekiden je japonski dolgoprogaški štafetni tek, ki ga prirejajo po vzoru starodavnega sistema komunikacije, pri katerem je pošto dostavljala veriga kurirjev. Leta 1917, ob obletnici premestitve prestolnice iz Kjota v Tokio, so priredili prvi ekiden, na katerem so morale ekipe v treh dneh premagati 480 kilometrov. Danes dolžino tekme in število etap določijo poljubno. Državno tekmovanje v ekidenu za srednje šole sestavljajo polmaratonske razdalje za dekleta in maratonske za fante, medtem ko pri novoletnem ekidenu sedemčlanske ekipe tečejo na razdaljah od 8 do 22 kilometrov, ki se seštejejo v končno razdaljo stotih kilometrov. Skupni imenovalec vseh različic sta skrajna tekmovalnost in množičen odziv javnosti, ki jo v sezoni zagrabi prava ekidenska mrzlica. Ta tekmovanja jemljejo tako resno, da jih prepoznavajo kot delni razlog za razmeroma slabo zastopanost Japonske v mednarodni atletiki, pri kateri se ne pokaže prava kakovost tekačev te otoške države.

“Žal mi je bilo, ker sem zamudila vrhunec sezone ekidena v januarju. Zaradi zasledovanja poletja sem se zadržala v Avstraliji in na Novi Zelandiji. Zato sem se odločila, da bom ob naslednjem obisku Japonske spremljala vrhunec ekidena, ali še bolje, nosila eno izmed svetih oblačil tasuki in se borila za ameriško zmago. Dobila sem vpogled v zanimiv kontrast v primerjavi s tekači, ki sem jih spoznala v Etiopiji. Tudi oni so morali trdo delati, a se niso obremenjevali s časom in urniki. A obe državi sta imeli zelo močno tekaško tradicijo, z Etiopijci na vrhu malodane vseh dolgoprogaških lestvic in Japonci, ki kažejo neverjetno kolektivno uspešnost v maratonu in polmaratonu. V zgolj enem mesecu leta 2007 je več kot 90 japonskih tekačev polmaraton preteklo hitreje kot v 65 minutah, kar je bila kvalifikacijska norma za nastop na ameriških olimpijskih kvalifikacijah za leto 2016. Vprašanje o ‘najboljšem’ načinu treniranja je z vsako novo etapo postajalo vedno bolj zagonetno.”

V znanju je moč
Wadova je nova spoznanja ob vrnitvi v Združene države vključila v režim treninga in njena tekmovalna kariera je šla samo še navzgor. Leta 2013 je imela tretji ženski ameriški maratonski čas pod 25 leti, tri leta kasneje se je uvrstila na olimpijske kvalifikacije in podpisala profesionalno pogodbo z Asicsom. Počne vse, od etiopskega teka “po občutku” do napornega gorskega treninga iz Švice, si celi poškodbe z japonsko tradicionalno medicino in pravi, da po tem potovanju “tek nikoli več ne bo samo tek”.