Triglavske poti

Odpravljamo se na delo, odpravimo se na sprehod, tekaški maraton, s kolesom do morja, na zagovor diplome ali doktorata, krst, poroko ali na sodišče, odpravimo se v porodnišnico ali na pogreb. Življenje je krhka nit drobnih odločitev, ko smo prignali telo do gibanja in odšli. Nekam, blizu ali daleč, svobodno ali z bremenom nujnosti. Na drug konec mesta, do obzorja ali še dlje.

V smeri, v katere se odpravlja, Samo Rugelj vedno odhaja z velikimi koraki, zavzeto, odločno in velikopotezno. Ker drugače ne zna in ker zanj ne bi imelo smisla. Ker je hitra in odločna hoja bolj ekonomična kot zmeren in cagav tek. Ker je treba priti na cilj odprave bistrega duha, da se lahko lotiš nove.

Na Triglav od doma
Ena od stalnih smeri v njegovem življenju je tudi Triglav, na katerem je bil, še preden se je rodil. »Če si rojen v slovenski hribovski družini kot jaz, je Triglav preprosto mit. Triglav je cilj. Triglav je pot. Triglav je reset. Triglav je zapik. Triglav je najbolj razvpita, čaščena in obiskana gora v Sloveniji. Triglav je simbol, koncentrat narodovih hrepenenj in sanj, kristal slovenske samobitnosti in ekstrakt slovenske samozavesti«.
Notranjega razsvetljenja ne išče v tujini, v eksotiki trekingov na obronkih Himalaje, v hindujskih templjih, v pustinjah aboriginov ali v džungli Indijancev. »Meni, sem razmišljal, je dovolj pot, ki se vije neposredno od vrat mojega doma,« zapiše Rugelj o tem, kako je začel hoditi najprej v Polhograjsko hribovje nekaj kilometrov iz Ljubljane. Griči nad prestolnico so že vse življenje skromna, a povsem zadostna scena za razkošna poglavja drame njegovega notranjega življenja. Po Grmadi in Tošču je bila naslednja odprava samoumevna: na Triglav – kar izpred domačega bloka.

Najprej po kosih, v samoti, potem v dvoje z ženo Renate, »tole, na Triglav, od doma, v šestih dneh, po poti mojega očeta«, nato s prijateljico iz mladosti Mojco ali z otroki po različnih smereh. Na triglavskih poteh je našel notranji mir. V Delaj, teci, živi se je denimo na maratonskem teku po treh urah zavedel, da je pritekel »tja, kjer so tigri« – v zanj neznani, nekartirani deželi z neznanimi pastmi. Bil je sam, v krdelu lačnih tigrov in drugih demonov, družina ga je spodbujala izza ograje ob trasi.

Potopis neke dobe
Zunanji opazovalec lahko ravno zato v Triglavskih poteh po Ultrabluesu in Na dolge proge konec šele dokončno »sešije z začetkom«. Odprave prenehajo biti tekmovanja, tek postane hoja, smisel dobi predvsem družba ljubih ljudi. Cilj postanejo drugi. Pot z njimi postane cilj. »Sinovoma sem stisnil roko, mlajšega pa sem samo rahlo ošvrknil po zadnji plati … Njegov obraz je žarel, nasmeh pa se mu razlezel do ušes … To je bil njegov dan. Tudi jaz sem bil vesel. Na vrh sem pripeljal še zadnjega človeka, za katerega sem želel, da začuti to veselje.«
Samo Rugelj v najbolj iskreni in zreli izpovedi do zdaj ni zapisal samo hvalnice hoji in potepanjem na vrh Slovenije, ampak potopis neke dobe. Narisal je zemljevid časa, po katerem nek narod (tudi) v gorah išče pristnost duha v dogodivščinah telesa. »Hodil sem skozi svoje življenje, ta gora pa je vse to mirno opazovala in ga na najboljši možni način tudi osvetljevala.«