Športni gen

Ni vse v trdem delu
Zadnjih dvajset let je obveljala paradigma, da je moč športne, umetniške, navsezadnje tudi poslovne uspehe doseči predvsem s trdim in discipliniranim delom. Znano pravilo 10.000 ur do ekspertize v kateri koli panogi je bilo popularno izhodišče za cel kup knjig in priročnikov za samopomoč. Družba, ki teži k enakosti za vsako ceno, je tezo dobrodošlo pograbila in začela podžigati množice in njihove sanje. Bi postali olimpijski plavalec, vrhunski golfist, priznani pianist? Vse je na dosegu rok, le garati boste morali za to! Žal pa se je izkazalo, da ima ta logika usodno napako.

Epstein je že kot novinar priznane revije Sports Illustrated občasno pošpegal na področje genetike, s knjigo Športni gen pa je udaril v njeno sredino. Naslov je sicer nekoliko zavajajoč, saj seveda ne obstaja en sam, samcat gen, ki bi definiral športno veličino. A po drugi strani gre za revolucionarno delo. Zbirka impresivnega števila relevantnih študij s področja športne genetike in raziskovalnega dela bo odlično čtivo tudi za pedagoge, starše in trenerje, ki bodo lažje prepoznali različne talente in ne uničili potencialnih mladih upov s pretiranim treningom že v mladosti.
Talent je večplasten
Če pričakujete avtorjevo strogo opredelitev, kaj je ključno za vrhunskost v športu – talent ali trdo delo –, boste razočarani. Epstein že v začetku priznava, da prvake ustvarja kombinacija obojega. Hkrati drugega za drugim izvrstno izpostavlja primere, kjer je vpliv genetike tako očiten in prevladujoč, da ga ni moč spregledati. Vzemimo na primer košarko: če ste visoki 170 centimetrov je lahko igranje med profesionalci le pobožna želja; v kolikor jih imate 210, pa se boste slej ko prej znašli vsaj v kakšnem resnem trening kampu.

Kaj pa pri teku? Ni naključje, da med najboljšimi šprinterji in med najboljšimi maratonci na svetu ne boste našli belopoltega tekača. Medtem ko so najhitrejši Zemljani potomci zahodnih Afričanov, so najhitrejši dolgoprogaši kot po pravilu vzhodni Afričani. Med maratonci praktično ni tekača na najvišji ravni, ki ne bi prihajal iz plemena kenijskih Kalenjinov. Izstopajo po izjemno ozkih gležnjih in nenormalno dolgih ahilovih tetivah. Ja, uganili ste, ravno ti dve lastnosti pomembno pripomoreta k nenadkriljivi ekonomičnosti teka na dolge proge.

Kljub izjemno pomembnim odkritjem pa je do »genetskega zemljevida« vrhunskega športa še dolga pot. Talent je večplasten; Epstein to izpostavi s plastičnim prikazom študij, ki kažejo, da je talent lahko izredno visoko izhodišče za uspeh v določenem športu ali po drugi strani izredna sposobnost za hiter napredek s treniranjem. Tako se mu njegovo rivalstvo s Scottom pokaže v novi luči: kaj pa če je bil Scott res talentiran za tek na srednje proge, a je imel genetsko slabšo odzivnost na trening, medtem ko Epstein ni bil ustvarjen za srednjeprogaša, a je bil po drugi strani obdarjen z veliko odzivnostjo na trening? Sta bila pravzaprav – vsak na svoj način – talentirana oba, a je bil kot (zapravljen) talent po krivici prepoznan le Scott? Ker nobeden od njiju ni bil talentiran tako za tek kot za hitro napredovanje, ni nobeden od njiju dosegel vrhunskosti.

Talent ali garanje?
Slovenski bralec bo navdušen že nad uvodnikom knjige, ki je posvečen Petri Majdič in njenemu dosežku na olimpijskih igrah v Vancouvru. Epstein jo je spremljal v živo in njen dosežek veličastno opiše kot največjega, kar jim je kdaj koli prisostvoval. Kak slovenski tekaški uvodničar bi mirne duše lahko dodal še en lep slovenski primer k provokativni tematiki knjige. Leta 2012 sta v Londonu na olimpijskih igrah nastopila slovenski maratonec in maratonka, ki še nekaj let pred tem o teku na najvišjem nivoju nista niti razmišljala (ali se celo ukvarjala z njim) pa sta kljub temu prehitela vse domače dolgoletne atlete in odnesla normi. Sta Primož Kobe in Žana Jereb naravna talenta za maraton ali izjemno dovzetna za trening? Športna genetika je šele na začetku svoje poti.
Knjiga bo odlično čtivo tudi za vse nas, nadobudne slovenske rekreativce. Pomagala nam bo razjasniti tudi kak misterij iz uvoda tega zapisa. Hkrati vas bo pomirila, če ste eden tistih, ki jim je občasno tekanje čisto dovolj – ker pač niste kot aljaški tekmovalni haskiji iz ene od zgodb z genetsko superiorno potrebo po konstantnem gibanju. Kot kaže, se tudi pridnost deduje. In bržkone tudi lenoba. A naj vam to ne bo izgovor. S to knjigo boste na vsak način lahko boljši tekač. Ali vsaj pametnejši.