Tekma za življenje

»Če si želite rešiti življenje, spremenite prehrano«
Zdravnik, ki je vodil raziskavo, ji je s študijami dokazal, da je za raka dojk skoraj gotovo kriva velika količina maščob v tipični ameriški hrani. Čez noč je začela jesti popolnoma vegansko in se odpovedala kemoterapiji. Njena epifanija o škodljivosti živalskih proizvodov se sliši razmeroma kontroverzno med današnjo poplavo knjižnih uspešnic, ki demistificirajo maščobe in zlasti športnikom priporočajo veliko beljakovin. Posebej zato, ker doktorica zdravstvene vzgoje razbija zdravstvene mite drugega za drugim, ob tem pa bralca očitno ne želi utrujati s pretiranim argumentiranjem: »Veganska prehrana je učinkovita in na milijone jih to lahko potrdi.«

»Pritegnil me je kontrast med pojmoma rak in ironman«
Resda Ruth Heidrich lahko pusti dejstvom, da govorijo zase. Zdravniki so ji govorili, da mora upočasniti in jesti »normalno«, sicer si bo pridelala poškodbe, njej pa se je po spremembi načina življenja znižal holesterol, povečala gostota kostne mase in tekla je hitreje. In počutila se je odlično. Še med okrevanjem po operaciji je doma na Havajih opazovala triatlon Kona, ki ji odtlej ni dal spati: »Kaj pa če je to, da dosežem tolikšno telesno vzdržljivost kot še nikoli prej v življenju, najboljši način, da se maščujem rakavim celicam?« Z vsem srcem se je vrgla v treniranje vseh treh disciplin triatlona in pri svojih 47 postala najstarejša ženska in prva rakava bolnica, ki je zaključila ironman. Po diagnozi je skupno nastopila na šestih, odtekla 67 maratonov, kjer je praviloma zmagala v svoji starostni skupini, lasti si osem zlatih odličij s seniorskih olimpijskih iger in je bila leta 1999 med 10 najbolj fit ženskami Severne Amerike. Še vedno teče vsak dan in v letih po prvih operacijah je v povprečju odtekla 51 tekem na leto v vseh disciplinah. Rak se ji ni ponovil. Tekma za življenje skuša nagovarjati vse, od zdravih začetnikov (ja, k maratonskemu triatlonu!) do tistih, ki bi si želeli imeti raven trebuh in aktivno spolno življenje v visoki starosti. Če se nameravate po njenem priročniku pripravljati za ironman, se spomnite, da je tekla od srede 60. let, tekmovala pa v glavnem v 80., ko njeno spopadanje s kilometri v slogu »teci, dokler ne boli, potem upočasni, dokler ne mine« ni bilo videti tako škandalozno, kot se bere danes. Njene nasvete boste prej kot priročnik brali kot zanimivo pričevanje o tistih dinozavrskih časih, z vsemi že kar rahlo zabavnimi anahronizmi tipa: kupite si kolesarske hlače, podložene s semišem, in plavalni dnevnik s športnega oddelka bližnje knjigarne. Njena knjiga je ne nazadnje v izvirniku izšla pred 15 leti. (Še pomnite? Leta 2000 smo bili še pri mobi regljah, resnično daleč od aplikacij na pametnih telefonih.) In kaj se izlušči, ko se prebijete skozi njeno klepetavo nekronološko pisavo – v žal na nekaterih mestih boleče okornem prevodu?

»Sem v akciji, napadam, imam popolno oblast nad svojim življenjem«
Ruth se razglasi za evangelistko zdravja, s svojo (za tiste čase) edinstveno kombinacijo veganske prehrane in triatlonske vadbe, ki krepi vse skupine mišic. Toda najmočnejše sporočilo je morda tretja veja njenega programa za uspešno, zdravo in dolgo življenje. Prepričana je, da je raka premagala s pozitivnim mišljenjem in željo ozdraveti, ki jo je sama preoblikovala v aktivno, saj jo je sprožala z neizmernim uživanjem v telesni dejavnosti. Ta »aktivna vizualizacija« veje iz vsake strani njene vihravo vitalne pripovedi.

Zgodba te »železne ženske« je inspirativna in enaka je njena knjiga: prej kot kompleksno izrisan program treninga vam Ruth ponuja razmislek o zdravju, telesu, volji in vsem, kar mislimo, da o tem vemo. Nato pa vas brez pretiranega izgubljanja besed porine v bazen triatlona, da pač splavate.