Bela dama, življenje tekačice Helene Žigon

Več kot biografija
Dovolj razlogov za tekaško knjižno uspešnico, torej. Pomenljivo in skorajda edino prav se zdi, da nam sporočilo prve dame slovenskega teka predaja tekačica mlajše generacije, Jasmina Kozina Praprotnik, s katero sta se bržkone videli druga v drugi, ko je ob Heleni noseča čez rok pretekla ljubljansko polovičko. Knjigo Bela dama je zasnovala premišljeno in učinkovito: prvoosebna zgodba Helene Žigon od otroštva do danes se odvije, prepletena z vtisi iz sedanjega trenutka, »v kilometrih« ali »v 42 tisoč korakih« ali še natančneje v 3 urah in 19 minutah 1. Istrskega polmaratona. Žigonova ga je pretekla prav na svoj 86. rojstni dan. 19 dni za tem, ko ji je po 66 letih skupnega življenja umrl mož. In dober mesec dni po tistem, ko si je zlomila dve rebri.
Ko s Heleno tečemo mimo tako ljubih ji kotičkov ob slovenski obali, ji ta ali ona magdalenica iz narave prikliče spomine na prelomnice v njenem življenju. Nič ne bi moglo tako primerno zaokrožiti njene izpovedi o odsotni materi, trdem otroštvu ob patološki mačehi, očetu v zaporu, okupirani Ljubljani, prebijanju njene mlade družine skozi pomanjkanje po vojni in nazadnje bojevanju z rakom na želodcu kot zgodbeni okvir o trudu in volji na njenem zadnjem polmaratonu. Obenem že skoraj kot pravi roman orisuje družbene razmere precejšnjega kosa naše polpretekle zgodovine. Tako Bela dama ni le biografija, je dragocen pričevanjski dokument – nič manj zato, ker ga podaja ženska –, v fokusu katerega je, kar je še pomembneje, razvoj slovenskega športa. Helena Žigon namreč ni le tekačica, pač pa je tekmovala tudi v kolesarjenju, smučanju, teku na smučeh in plavanju po vsej Jugoslaviji, sodelovala pri ritmičnih vajah in sindikalnih športnih igrah ter nadvse ljubila ples. A tek ima posebno mesto: »Nekako čutim, da me brez teka danes verjetno ne bi bilo tu…«

Priročnik za življenje
Na prvo tekmovanje so jo povabile kolegice po službi, v Tivoli leta 1945, šla je v krilu in šolnih, se čudila navijačem, ki ti ploskajo samo zato, ker tečeš – in zmagala. Od tedaj je tekla, kjer je lahko; bila je trmasta, tekmovalna in družabna, zato ni imela dosti potrpežljivosti do časa, ko ženskam ni bilo dovoljeno nastopati na daljših razdaljah. Na prvem maratonu, ki je bil odprt tudi za ženske, je bila zraven – pri svojih 54 letih. Od takrat jih je skupno pretekla deset, doma in v tujini, poleg tega pa brez števila polovičk (20 samo v Radencih in 18 na Ljubljanskem maratonu) in drugih krajših razdalj. Trening? Bila je sama svoja trenerka, pravi. »Kolikor sem sploh potrebovala trening. Povsem dovolj se mi je zdelo, če se pošteno potrudim na vsakem tekmovanju, vmes pa še malo potečem kako uro ali dve…« Seveda pa je Helena ves čas in od malih nog tekla, kakopak po opravkih, saj ni bilo druge možnosti, če si moral nekam hitro priti. Poleg njene iskrive narave jo je ves čas gnala želja po zmagi, ki jo v svojem razmišljanju skozi knjigo povezuje z večnim iskanjem mame. Ko premaguje vzpone istrske polovičke in v kritičnem kilometru bodri utrujene noge, skupaj z njo razmišljamo o trudu, želji, samopotrjevanju in hvaležnosti. In v središču teh je kaj drugega kot tek: »So misli, ki jim dovolim, da pridejo na dan samo med tekom…

Od obsojanja pa do oproščanja pa sem morala preteči ogromno kilometrov.« Knjiga je tako nazadnje tudi priročnik, pa ne tekaški, v najčistejši obliki: preprost, izpoveden, moder v svoji izkušnji, mestoma humoren in drugod boleče iskren. Ja, Helena Žigon je v svoji biografiji že spravljena s svetom in lahko že velikodušno deli spoznanje življenjskega zadovoljstva z bralci. Prijazno gleda na sotekače ob poti, a gre, kot skozi vse življenje, brez omahovanja po svoje naprej, v svojem tempu. Kot modra babica in odlična belolasa gospa v enem. Resnično pravšnji finiš za Belo damo, ki pravi, da bo nehala, ko bo prestara, pa ji še kar nihče ne verjame. Taka dama se nikoli ne postara.