Ultrablues, kako so se trije kompanjoni lotili ultramaratona

Novopečeni ultramaratonci
Priznati moram, da sem imel ob pogledu na naslovnico in zlasti podnaslov ter ob dejstvu, da nobenega od glavnih junakov še nikoli nisem zasledil med alinejami internetnih zapisov o ultramaratonih, kar precej pomislekov. Ne rečem, če bi šlo za Tadeja Zajca, Lojzeta Primožiča ali Davida Kadunca! Z urednikom sva šla celo tako daleč, da sva butnglavsko zrla v fotografijo, češ: ”Glej ga, tega na desni, saj ima tekaški korak čisto na peto, potem pa ti gre in se loti pisanja tekaške knjige! Danes je v Sloveniji res čisto vse mogoče!” Za povrh sem ravno pred tednom dni končal dolgo odlašano branje Mravljetove biografije Tek – moja norost (Didakta, 2013) in po njegovih vrhunskih dosežkih ter sočni retoriki najbrž še nisem bil nared za vnovično ultramaratonsko branje. Še zlasti ne za konkreten knjižni “špeh” (447 strani).

A glej ga zlomka – knjigo sem odlomil, kot sem pred dvema desetletjema požiral klasično osnovnošolsko čtivo iz zbirke Pet prijateljev. Že na uvodnih straneh se začne s klofuto v obraz v Rugljevem slogu: “Kako si kaj? Še kaj tečeš? Misliš, da bi stisnil maraton pod tremi urami?” In Videmškov odgovor: “Bolj me zanima kak stokilometrski tek po popolnem brezpotju. Amerika, recimo!” Od tod dalje se vse skupaj odvija tako zelo spontano, da se bralec hitro znajde vpet med življenja treh moških, treh partnerjev, očetov, športnikov, mislecev, in globokih čustev, ki se odvijajo v medprostoru te – navidezno – tekaške knjige.

MODRA MISEL: Zgodba se odvija tako zelo spontano, da se bralec hitro znajde vpet med življenja treh moških, treh partnerjev, očetov, športnikov, mislecev, in globokih čustev, ki se odvijajo v medprostoru te – navidezno – tekaške knjige.

Trije možje z enim ciljem
Boštjana Videmška že vsaj deset let spremljam v Delu in Revoltu; njegove zgodbe z vojnih prizorišč so vse prej kot goli faktografski zapisi o nekem konfliktu. So globoko intimna in doživeta literatura z resničnimi ter največkrat izrazito tragičnimi osebnimi zgodbami. Bližnji vzhod, Sirija, Egipt … Njegova poročanja v kombinaciji z izjemnim fotografskim očesom Jureta Eržena so po mojem mnenju med najmočnejšimi v tem tisočletju, in to globalno! Vem tudi, da teče, občasno kakšen maraton, kaj več si ob njegovem urniku niti ne predstavljam. Po drugi strani pa skozi njegovo optiko vse skupaj izpade tako preprosto; pač greš na nekajurni tek, še zlasti če si energetsko čisto pri tleh, se bo vsaj izkazalo, ali si iz pravega testa za ultratek, ki se bo zgodil čez pol leta. Vmes Boštjan opisuje še svoja potovanja na krizna področja, denimo razgali zgodbo Sirca, ki mu je bilo v tragičnem razpletu dogodkov v kratkem času odvzeto vse, za kar človek živi. Pa njegova Maja, pa Cres in Kranjska Gora, zvit gleženj, bes … Skratka, skozi zelo intimne in ganljive osebne zgodbe ter obenem ostro kritiko zahodne miselnosti in vsega, kar se zdi v tem trenutku narobe s svetom, bralca spusti v kuloarje svojega življenja skozi osem mesecev, kolikor pravzaprav “traja” ta knjiga.
Podobno pronicljiv, a malenkost bolj zadržan in s tem morda na prvo branje najbolj moder (tudi tekaško) od vseh treh kompanjonov – iz tega razloga sta mu ostala dva nadela uradni naziv kapetan ekipe – je Samo Rugelj. Njegovo tekaško buklo Delaj, teci, živi sem prebral z užitkom, medtem ko ga s področja založništva in predvsem filmske ter literarne kritike poznam že dlje časa. Vedno so me zanimali ljudje, ki jim uspe združiti nekaj takšnega, kot je kritika resne literature, z vsakodnevnimi popkulturnimi bonbončki. Samo je družinski človek, ki “po regelcih” hodi z otroki ob vikendih v gore in se v še tako natrpanem poslovnem življenju trudi ostati predvsem dober oče in mož ter prijatelj. To seva iz vsakega njegovega odlomka, pri tem pa je enako dosleden pri svojih tekaških pripravah, kar je vsakemu tekaškemu bralcu hitro jasno: pretečeni Dunajski, Berlinski, Ljubljanski in še Gorski maraton štirih občin v malo več kot pol leta. Vsi skupaj so seveda zrelostni izpiti za podvig, ki ga skupaj z Boštjanom in Žigo čaka v ameriškem Utahu.
Žigo X Gombača ljubitelji resničnostnih šovov zdaj verjetno že dobro poznate kot komentatorja v letošnji sezoni Gostilne, ki je izgubila šefa. Vse prej kot to pa je Žiga v svojem resničnem življenju – mladinski pisatelj, amaterski boksar, kreativec, oče dveh otrok ter samooklicani straightheader, človek, ki ne konzumira nobenih opojnih substanc – da, vključno z alkoholom! Javno verjame v partnersko zvestobo in vedno stoji za tem, obenem pa kot prava žival (tako ga poimenujeta Rugelj in Videmšek) grize neskončne tekaške kilometre, najraje v klanec. Še en izredno aktiven človek, čigar dan se pogosto začenja pred šesto uro zjutraj, pri čemer ima to srečo, da se je maratonskega teka lotila tudi njegova žena Vesna. V knjigi opiše tudi kako sta (on bolj za trening, med katerim se namerno ne ustavlja na okrepčevalnicah) skupaj pretekla Ljubljanski maraton.

Tri zgodbe v eni
Ultrablues je intenzivna knjiga, ki te kot filmski omnibus ves čas prestavlja iz enega življenja v drugo, pa vendar je skozi osem mesecev priprav in skupnega ultramaratonskega cilja lajtmotiv ves čas jasen in dovolj močan, da tri zgodbe zaživijo v eni. Takole na pamet bi se na koncu knjige zelo težko domislil česa podobnega, s takšno literarno komponento, kar bi sploh lahko nastalo v Sloveniji. No, srečnega konca vam kljub vsemu ne bom izdal, vam pa Ultrablues zelo toplo priporočam v branje!