Trinajsti mesec, Nataša Rogelja

Trinajsti mesec, je knjiga o ljudeh, ki so nenehno na poti po svoji lastni volji. Takšen slog bivanja antropologi imenujejo “življenjskoslogovne migracije” ali “selitve zaradi boljšega življenja”. V Sredozemlju po nekaterih ocenah na jadrnicah in drugih barkah živi od 3000 do 5000 ljudi. Plovilo je njihov prvi in velikokrat edini dom. Vendarle to ni strokovna knjiga o antropologiji morskega življenja – ta je že izšla –, v Trinajstem mesecu je literariziran zbir presunljivih žvljenjskih zgodb morskih nomadov, ki se prepletajo s potovanjem avtoričine družine po pristaniščih in zalivih Sredozemlja.

Odločitev

“Pozno oktobra smo se končno odlepili od Korčule in prečkali Jadransko morje. Večer je mehčal robove dneva, obrisi Lastova so se stapljali z nočjo. Otroci so bili predani sanjam, nočne straže so bile razdeljene, čaj skuhan, tople kape so se oprijele mrzlih ušes. Nočne plovbe na jadrnici so nekaj posebnega. Če pogled na sončno morje razprši pozornost navzven, na oblake, ptice, valove in otoke, pa noč na odprtem morju obrne pogled navznoter,” nenehno odpira Rogelja praktično skozi celotno knjigo preddverje lastne intime.

“Takšnega načina življenja Slovenci v resnici ne poznamo in ne priznavamo. Nomadizem je po definiciji način življenja in gibanja neke skupine ljudi, ki to počne zaradi preživetja. Niti ne toliko zaradi užitka. Seveda je nomadizem v okvirih sedentarno naravnanih nacionalnih držav problematičen. Imajo veliko administracijo in birokratizacijo, nomadi pa so v gibanju in povsem neulovljivi. Evropska unija sicer spodbuja premikanje ljudi, ampak prepričana sem, da družba kot taka še ni pripravljena na hipermobilna življenja,” pripoveduje o ozadju nastanka knjige avtorica.

Tudi mirovanje je oblika nomadstva

“Pred 18 leti se Fritz odloči. Zapusti dobro plačano službo strojnega inženirja, spraska ves denar in kupi manjšo plastično jadrnico. Noče biti del nemškega političnega sistema, noče biti del nemoralne morale, noče podpirati sveta, v katerega ne verjame. Zato izstopi. ‘Nikoli nisem imel praznih žepov, a nikoli nisem bil zadovoljen. Življenje je prekratko, ne želim od jutra do večera projektirati dvigal za poslovne stavbe! Naj ljudje raje hodijo peš. Naj prenehajo z nemoralnimi projekti. Živeti in delati za tak sistem je ekološka, socialna in moralna katastrofa,’ razlaga. ‘Zakaj nima začrtane poti? Zakaj se ne drži načrtov? Zakaj spreminja načrte?’ ga večkrat spomnijo družinski člani. ‘Zato, ker sem sam gospodar svojega življenja,’ jim odgovarja. ‘Zato, ker je življenje gibanje, ker nam je mirovanje vsiljeno. Zato, ker nisem utirjen kot vlak, ki pelje na določeno končno postajo. Zato, ker je življenje en sam kaos. Odločitve se spreminjajo glede na okoliščine. Okoliščine se spreminjajo glede na odločitve,’ razlaga Fritz in vztraja.”

Predstava, da morski nomadi nenehno jadrajo, je napačna, opozarja Nataša Rogelja. “Najboljši trenutki se ‘zgodijo’ predvsem pozimi, poleti pa je čas za druga opravila … Hipermobilnost, ki je prilepljena na simbol jadrnice, vsekakor ni mobilnost v smislu tega, da se nenehno premikaš, pač pa v smislu, da imaš možnost premikanja, kadar koli si to zaželiš.”

Na morju srečaš sebe

Tony in Linda denimo preživljata dneve na Kreti umirjeno, utečeno in zadovoljno. “Dan se začne s kavo v postelji. In zajtrkom. Naredi ga Tony, Linda pripravi vse druge obroke. Tony skrbi za barko, Linda za hrano in perilo. Po zajtrku Tony drgne rjo, barva palubo, šiva jadra ali servisira motor. Ko Linda opere in obesi perilo, sede k računalniku. Bere jadralske spletne strani, forume, dopisuje si s prijatelji, sestrami in nečaki, opazuje vremenske modele. Na tržnico gresta skupaj. Na kavi v mestu se ustavita redko.”

Zgodbe morskih nomadov so takšne, kot je življenje. Nekatere so srečne, nekatere so žalostne, veliko jih je v medprostoru med obema: “Potem sem zagledala morje. Bilo je dovolj široko in izpraznjeno, da sem lahko svojo žalost porinila vanj. Prazen prostor, ki je bil voljan sprejeti praznino moje duše. Po smrti mojega sina so odločitve postale preproste. Vse tiste nepomembne želje in skrbi so se razblinile pred obličjem smrti, ostala je pot okoli sveta. Arhetipsko romanje človeka k samemu sebi. Na oceanskih pasažah sem včasih ure in ure sedela sključena v kokpitu jadrnice in vpijala praznino. Nihče me ni ničesar spraševal, odgovarjala sem samo sebi. Bila sem vakuum in počasi, zelo počasi, sem začela loviti drobce neke nove sreče. Kot svetlikanje planktona v temi so se drobci začeli gostiti okoli mene. In nad menoj. Spet sem zagledala svojo zvezdo.”