Vzdržljivost, Alex Hutchinson

Vsak tekač, ki je kdaj izkusil tisti čudni paradoks – da kljub bolečinam v mišicah, hudi upočasnitvi hitrosti in žgoči misli »ne morem več« vseeno najde moč za ciljni sprint – ve, da v igri vzdržljivosti obstaja še nekaj več kot zgolj fiziologija. In prav ta »več« si zastavi Alex Hutchinson v knjigi Vzdržljivost. Gre za poglobljeno raziskavo o človeški vzdržljivosti, ki temelji na znanosti, eksperimentih in osebnih zgodbah športnikov – od elitnih maratoncev do ultrakolesarjev in vojakov v ekstremnih razmerah.

Hutchinson ni le kanadski novinar – je kemik po izobrazbi, znanstvenik, ki se je specializiral za znanost vzdržljivostnega športa in nekdanji profesionalni tekač, kar se pozna v njegovem metodičnem, a hkrati izjemno dostopnem pristopu. V knjigi raziskuje deset različnih omejitev človeške zmogljivosti: od kisika, vročine, bolečine, dehidracije, energije, mišične moči in ne nazadnje – moči volje. Ključno sporočilo? Meje niso absolutne. Telo ima varnostne mehanizme, ki pogosto sprožijo opozorilo – utrujenost – precej pred dejansko fiziološko odpovedjo.

Posebej zanimiva je predstavitev teorije »notranjega regulatorja«, ki jo je populariziral Tim Noakes. Po tej teoriji možgani uravnavajo napor kot zaščitni mehanizem – zmanjšajo moč mišične aktivacije, če zaznajo, da bi napor lahko ogrozil telo. Zato pogosto začutimo padec moči še pred tem, ko bi nam dejansko zmanjkalo energije. Hutchinson dodaja, da ta sistem ni fiksen, temveč zelo dovzeten za vpliv motivacije, okolja, pričakovanj in izkušenj. Eksperimenti, opisani v knjigi, ponujajo tudi konkretne dokaze. Tekači, ki so dobili placebo in verjeli, da gre za močno kofeinsko tableto, so izboljšali čas teka. Kolesarji, ki so mislili, da dirkajo proti sebi iz prejšnje vadbe (v resnici pa je bil »nasprotnik« rahlo hitrejši), so nehote izboljšali svojo zmogljivost. Vse to kaže na ključno vlogo prepričanj pri dosežkih.

Nadvse pomembna poglavja so tudi tista, ki govorijo o boleči razliki med laboratorijskimi raziskavami in realnostjo. Tehnološko merjenje zmogljivosti (VO₂ max, prag laktata, energijski izkoristek) nam pove marsikaj – a na dan tekme so lahko odločilni drugi dejavniki: čustvena vzdržljivost, sposobnost prenašanja neudobja in ne nazadnje sposobnost ignoriranja notranjega glasu, ki pravi, da ne zmoreš več. Kot pravi avtor, možgani niso zgolj opazovalec pri vzdržljivostnih preizkušnjah, ampak kot lutkar aktivno vlečejo niti. Signali, ki jih dobivajo možgani, poudarja, niso vedno tisto, kar potem kot te signale sami intepretirajo.

Knjiga analizira tudi natančno orkestrirani projekt Breaking2, kjer je Eliud Kipchoge skoraj prebil mejo dveh ur v maratonu. Čeprav mu to takrat ni uspelo, je poskus razkril, kako lahko optimizacija okolja – od tempa tekačev do temperature, obutve in hidracije – premika navidezno nepremične meje. Kipchoge ni bil fiziološko drugačen od konkurence – bil je psihološko izjemen. Dve leti kasneje na Dunaju se je po izkušnjah iz prvega poskusa vse poklopilo. Kipchoge sam je dosežek »sub2« neskromno primerjal s človekovim pristankom na Luni. Za razumevanje vplivanja psihologije na fiziologijo vzdržljivosti ni prav nič pretiraval.