Minister Gregor pa nič, Andrej Stare

Slednji svojega slovesa sicer ni obešal na veliki zvon, saj je bil venomer rajši človek iz ozadja, ki nam je skozi svoje neumorno komentiranje pričaral dogajanje na sleherni tekmi v povsem drugačni luči. Bodisi je šlo za smučarske skoke, atletiko, hokej, nogomet ali pa kateregakoli izmed številnih športnih prenosov v njegovi 45-letni komentatorski karieri. Če bi se izrazil v tehničnem žargonu, bi dejal, da je Staretov glasovni nastavek dajal barve črno-belim katodnim sprejemnikom že desetletje prej, preden so ti izpodrinili majhne Iskrine Jasne v naših domovih. Peter se je poslovil v petek na posamični, Andrej pa je v eter zadnjič spregovoril v nedeljo na ekipni preizkušnji. Njegova ekipa smo bili njegovi zvesti poslušalci, oboževalci, tisti, ki smo skoraj v enaki meri kot športnike skozi njegove prenose cenili tudi nezmotljivega komentatorja njihovih največjih uspehov.

Leto kasneje je Andrej Stare svoje prepolno življenje strnil v težko pričakovano avtobiografijo Minister Gregor pa nič. Česa drugega kot predpone avto od njega sploh ne bi pričakovali. Niti ne drugačnega naslova, saj se skozi celotno pripoved svojega dosedanjstva spretno poigrava s primerami iz Levstikove klasike Martin Krpan z Vrha, pri čemer je tudi sam včasih Krpan, včasih Brdavs, le redko pa Gregor. Še sreča, da je bilo tako tudi v njegovi karieri – iskrenost, žar, nezmotljivost v navajanju neskončnih bal podatkov in za povrh vsega še sočnost brez primere.

V knjigi se Stare sprehodi vse od svojih otroških let v ljubljanski Rožni dolini, odraščanja z zlato mamo, ki ga je morala pogosto ščititi pred očetovimi nasilnimi izbruhi, šolanjem in prvimi športnimi udejstvovanji (blestel je v košarki), igranjem kitare v šolskem bendu – ne boste verjeli, a če mu Andrej Stare ne bi posodil svoje akustične dvanajststrunke, morda Tomaž Pengov ne bi nikoli posnel legendarnih Odpotovanj – ter kasneje študija, prvih ljubezni, rojstva sina in dela v medicini. Poleg kronološkega pregleda njegove izjemne komentatorske kariere izvemo namreč tudi marsikaj iz njegovega primarnega poklica zdravnika. Če že ni minister, je pa zagotovo doktor in tudi na tem področju je izpolnil svoja pričakovanja.