Bronja se nasmehne. »Živijo, sine, hec. Lepo si me predstavil, ampak priznam, da sem te dni kar sesuta. Vse okoli filma je zelo intenzivno.«
Zakaj sploh pisati?
Jurij Bronji omeni, da je knjiga veljala za težko v nastajanju, ter vpraša, kaj je bil tisti notranji klik, ki je sprožil pisanje.
Bronja, ki piše že od malega, je pripeljala pot po marketingu in delo v IT-ju, v novinarstvo, kjer je ugotovila, da ji kratki formati ne omogočajo resničnega potopa v zgodbo: »Želela sem pisati nekaj daljšega, nekaj, kjer lahko pazim na strukturo, na stil. To je bil prvi, zelo preprost razlog.«
Drugi veliko bolj oseben razlog: »Hotela sem, da se zgodba moje družine ne izgubi. Nisem razmišljala o knjigi, pisala sem za svoja dva otroka. Zato sem pisala popolnoma neobremenjeno, brez filtrov. Samo želela sem, da začutita, kako je bilo, da je razdalja med prebranim in doživetim čim manjša.«
Zakaj zgodba doseže tako širok krog bralcev?
Jurij prizna, da ga je knjiga, čeprav redko bere, povsem posrkala: »Odložil sem jo neštetokrat – od pristnega smeha do žalosti, tesnobe, sočutja. Rollercoaster.«
Bronja pojasni, zakaj knjiga najde pot v različne kulture. Prevedena je že v italijanščino, hrvaščino, srbščino, makedonščino, bolgarščino, litovščino, poljščino in hebrejščino: »To je zgodba za vse konce sveta. Mama je mama povsod. Brat je brat. Smrt, žalovanje, bolezen, samota – to so teme, ki prej ali slej dosežejo vsakogar. Zgodba je univerzalna.«
Kaj ostane, ko življenje preizkuša?
Bronja brez olepševanja prizna, da je bilo marsikaj težko, a iz izkušenj je vzela tisto, kar jo je krepilo: »Od očeta sem pobrala nekaj zelo dobrih stvari. Naučila sem se, da se da peljati naprej. Da obstaja upanje. Ne tisto pasivno, ampak upanje, ki te sili, da vstaneš, narediš korak, naslednjega in naslednjega.«
Dodaja, da ima vsak človek svoj komplet kart: »Če te življenje skoraj zabriše iz igre, uporabiš tisto, kar si nabral. Skoraj vedno se da preživeti. In vredno je, ker je življenje kljub vsemu lepo.«
Pomembno ji je sprejemanje: »Ko sprejmeš nekaj, kar se ti zdi nesprejemljivo, to postane del tebe. In tistega, kar je del tebe, se manj bojiš. Najhuje je vedno strah pred neznanim.«
Zakaj je ta knjiga nujno čtivo?
Jurij pogovor zaključi s poklonom: »Ta knjiga spada na omarico ob svetem pismu. To je knjiga, ki jo je treba vsake toliko vzeti v roke. Uči nas, kaj je ljubezen, kaj družina, varno pristanišče. Vrača nas k pogovoru, k osnovni celici, ki drži človeka pokonci.«
Bronja dodaja: »Ne glede na to, kako težka se komu zdi – jaz jo vidim kot svetlo zgodbo. Zgodbo o upanju in o tem, da se da.«
CELOTEN POGOVOR >>> Belo se pere na devetdeset: Pogovor z Jurijem Zrnecem in Bronjo Žakelj