Divja tišina, Raynor Winn

Radovednost mi pač ni dala miru; med branjem tega izjemnega pustolovskega potopisnega romana sem se na akterja navezal in vstopil v njun intimni prostor. Divja tišina, druga knjiga nagrajene avtorice, nadaljuje tam, kjer prva sklene pripoved. Odgovori na vsa odprta vprašanja, še več: raziskuje odnose, družinske vezi, nagrajujočo in velikokrat tudi bolečo ljubezen in nje nujne odločitve, pomen doma in pomembnost vseobsegajoče, vseprisotne in bistvene – narave.

V prvi knjigi Raynor in Moth nepričakovano izgubita vse, za kar sta delala vse življenje; kmetijo in prihranke. Kmalu zatem Mothu odkrijejo redko smrtonosno bolezen – možgansko degeneracijo, ki počasi, a zanesljivo ohromi in ubije človeka. Obeti so slabi, časa ni, zdravniki mu svetujejo počitek in sprijaznjenje s skorajšnjim koncem. Namesto tega se par brez denarja in prave opreme odpravi hodit in taborit po več kot 1000 kilometrov dolgi poti jugozahodne angleške obale. Naporno popotovanje celo ustavi Mothovo bolezen in ga celostno okrepi in vrne med žive.

Divja tišina je hkrati nadaljevanje in predzgodba prve knjige. Raynor in Moth živita v majhnem stanovanju ob cerkvi nekje v Cornwallu. Moth se trudi s študijem vrtnarstva, avtorica pa se bori s prevpraševanjem lastnega smisla, odnosa z umirajočo materjo in hkrati z boleznijo, ki se spet zaleze v kosti ljubljenega moža. Tako neznosno pogreša naravo, da si šotor postavi kar sredi svojega skromnega doma. Odkar sta prišla z obalne poti, njuno življenje pač neobhodno propada.

Morda je Divja tišina manj pustolovska in bolj samoreflektivna pripoved kot prvenec Raynor Winn, a je prav tako ganljiva in slogovno mojstrsko spisana. Pronicljiva in poduhovljena je pri raziskovanju zdravilnih lastnosti narave, za katero Raynor verjame, da bo upočasnila posledice napredujočega stanja, ki razžira njenega moža. Ves čas se vrača v preteklost. Njeno otroštvo na kmetiji z mamo oživi, ko je slednja na smrtni postelji, njen odnos do Motha pa zapelje do začetka, ko sta se odkrivala in komunicirala skozi pohodništvo in plezanje.

Transformativna, celo katarzična moč pisanja je vzporedna rdeča nit te, na trenutke prav poetično vznesene pripovedi. Če je bila Prežeta s soljo neke vrste ljubezensko pismo in zapuščina dragemu Mothu – za čas, ko ga bo zapustil spomin na njuno »solno pot« – pa se v drugi knjigi vidi neusahljiva želja in potreba avtorice, da se skozi pisanje na novo iznajde. Eden bolj ganljivih trenutkov v knjigi nastopi, ko avtorica prvič vidi natisnjeno svoje ime v članku revije Big Issue. Naključni pohodnik, ki ji zaupa, da mu je prav ta članek spremenil življenje, jo še utrdi v prepričanju, da si je našla novo življenjsko poslanstvo.

Knjiga, ki je sledila članku, je našima glavnima protagonistoma za vedno spremenila življenje. Prinesla jima je socialno varnost in pritegnila finančnika iz Londona, da jima je v upravljanje poveril jabolčni nasad v Cornwallu. Bosta sedaj do konca svojih dni našla mir v obdelavi kmetije in stiskanju jabolčnika? Ali pa ju bo še vedno vabila Pot, najsibo na jugozahodno obalo, v Lake District ali celo na Islandijo? »Še vedno sva bila tista človeka, ki sta na pohodu v šotoru drgetala od mraza,« piše Raynor Winn. In dodaja: »Ne hodi previdno po stopnicah, teci po njih, kolikor te nesejo noge, brez strahu …” Navdušeni in polni novih vprašanj spet čakamo nadaljevanje te osupljive zgodbe.