Moja najljubša tečnoba: človek za imenom Primož Čerin

Prvo srečanje z resničnim vrhunskim športnikom
Kališnik je za Čerina slišal, še preden sta se spoznala. Prijatelj mu ga je opisal kot izjemno dobrega kolesarja, ki bi lahko prestopil med profesionalce, in predvsem kot dobrega človeka.

Prvič sta se srečala po koncu Čerinove tekmovalne kariere, v njegovi kolesarski trgovini in servisu. Za navdušenega rekreativnega kolesarja je bil prostor poln opreme, ki jo je do takrat poznal predvsem iz revij in pripovedovanja. Čerin pa je deloval tiho in skromno. Ni se obnašal kot nekdanji profesionalec, ki je nastopal na največjih dirkah na svetu.

Sčasoma sta začela skupaj kolesariti. Kališnik ga je spraševal o treningu, opremi, taktiki in značaju cestnega kolesarstva. Čerin je odgovarjal potrpežljivo, čeprav je pogovor pogosto končal z značilnim nasvetom: »Ti samo vozi, kaj bi rad?«

V tem preprostem stavku je bilo veliko njegovega pogleda na šport. Pred razlagami, načrti in opremo je bilo treba narediti osnovno delo. Sesti na kolo in vztrajati.

Človek, ki je preštel vsak vijak
Kališnik se spominja skupnega obiska tovarne Carrera v Brescii. Čerina so zaposleni sprejeli z velikim spoštovanjem. Bil je njihov nekdanji kolesar, človek, ki so ga poznali in cenili.

Ko so mu pripravili pakete kolesarske opreme, jih je Čerin odprl in preveril vsebino. Preštel je vse do zadnjega vijaka. Prizor razkriva človeka, ki ničesar ni prepuščal naključju. Bil je natančen, dosleden in včasih, kot bi dejal prijatelj, tudi neznosno pikolovski.

Prav te lastnosti so mu pomagale v profesionalnem kolesarstvu in pozneje pri vodenju podjetja. Človek, ki se je nekoč moral sam znajti v neznanem italijanskem okolju, je dobro vedel, da dogovor še ne pomeni, da bo vse potekalo po načrtu.

Prijateljstvo zunaj kolesarskih poti
Čerin in Kališnik nista ostala povezana le zaradi skupnih voženj. Sodelovala sta pri prvih obsežnejših časopisnih vsebinah o kolesarstvu za rekreativce, pomagala pri nastajanju kolesarskih ekip ter iskala poti, kako bi kolesarstvo približala širšemu krogu ljudi.

Bili so časi, ko so nove zamisli pogosto prehitevale denar, organizacijo in pripravljenost športnih ustanov. Sodelovanje zato ni prinašalo le uspehov. Spremljali so ga prepiri, pomanjkanje sredstev, nasprotovanja in razočaranja.

Toda prava vrednost njunega odnosa se je pokazala zunaj športa. Kališnik o Čerinu ne piše le kot o nekdanjem tekmovalcu. Spominja se prijatelja, ki je ostal blizu v slabih dneh, po operacijah in med okrevanjem, tudi ko so se drugi umaknili.

To je eden najmočnejših poudarkov knjige. Čerinovo življenje ni predstavljeno kot brezhibna pot športnega junaka. Pred bralca stopi človek, ki zna biti trmast, zahteven in naporen, vendar tudi zvest, iskren in zanesljiv.

Brez Špele zgodba ne bi bila enaka
Pomembno mesto v pripovedi ima Čerinova žena Špela. Kališnik jo opiše kot trden kamen njegovega življenja. Čerin pa v svojem uvodu odkrito priznava, koliko prilagajanja je od nje zahtevala njegova športna pot.

Profesionalni kolesar je bil večino časa na pripravah in dirkah. Ko se je vrnil domov, je potreboval počitek, vendar ga je čakala tudi družina. Danes Čerin brez olepševanja govori o trenutkih, ki jih je zamudil med odraščanjem svojih sinov, in o potrpežljivosti žene, ki je v najtežjih obdobjih ohranjala družinsko ravnovesje.

Po koncu kariere sta novo pot začela skupaj. Odločitev za kolesarsko trgovino ni bila samoumevna, vendar sta iz Čerinovih izkušenj, poznanstev in znanja ustvarila družinski posel. Pozneje sta se mu pridružila tudi sinova.