Pred slovenskimi kolesarskimi zmagami je nekdo moral odpreti vrata

Pred štiridesetimi leti je bilo drugače. Slovenski kolesar, ki je želel med najboljše, je moral v tujino skoraj brez podpore, jasnega načrta in zagotovila, da ga bo doma sploh še kdo spremljal.

Eden prvih, ki se je podal na to pot, je bil Primož Čerin. Njegovo življenje in športno kariero v knjigi Bili so drugi časi predstavlja dolgoletni športni novinar Marjan Fortin.

Ko odhod v tujino ni pomenil uspeha
Čerin je odraščal v času, ko ni bilo športnih aplikacij, merilnikov moči, prehranskih svetovalcev in ekip strokovnjakov. Kolesarji so se učili iz lastnih napak, izkušenj starejših tekmovalcev in dolgih pogovorov na pripravah. Veliko so morali ugotoviti sami.

Na začetku ni izstopal po rezultatih. Bil je nekoliko močnejše postave, dirke pa so se pogosto odločale na vzponih. Toda imel je voljo, trmo in močno željo, da bi ugotovil, kako daleč lahko pride. Postopoma je postal eden najboljših jugoslovanskih kolesarjev svoje generacije. Osvojil je naslov državnega prvaka, zmagal na Dirki po Jugoslaviji in leta 1984 nastopil na olimpijskih igrah v Los Angelesu.

Njegov naslednji cilj je bila Italija, ki je takrat veljala za središče evropskega kolesarstva. Odhod na Zahod pa ni prinesel le novih priložnosti. Doma so ga nekateri videli kot človeka, ki je zapustil svoj klub in sistem. Ko je prestopil med profesionalce, so se od njega oddaljili tudi ljudje, ki so ga prej podpirali.

Star je bil komaj 23 let. V tujem okolju je bil brez družine in prijateljev, sprva tudi brez dobrega znanja jezika. Po dirkah je pogosto ostajal sam v hotelskih sobah. Namesto občutka, da je dosegel pomemben športni cilj, se je moral spoprijeti z osamljenostjo in dvomi.

Prvi Slovenec na cilju Toura
V svoji prvi profesionalni sezoni je Čerin leta 1986 Giro d’Italia končal na 19. mestu. Nekaj tednov pozneje je postal prvi Slovenec, ki je Dirko po Franciji prevozil do Pariza. Osvojil je 32. mesto.

Toda knjiga se ne ustavi pri rezultatih. Pokaže tudi manj vidno stran profesionalnega športa. Čerin v moštvih pogosto ni dirkal zase. Kot pomočnik je ščitil kapetane, nadzoroval tekmece, prinašal pijačo in opravljal delo, brez katerega najboljši ne bi mogli zmagovati. Njegove najpomembnejše naloge zato pogosto niso zapisane v končnih razvrstitvah.

Sodeloval je z nekaterimi največjimi imeni svojega časa, vendar je moral lastne priložnosti podrejati interesom ekipe. Prav tu knjiga preseže običajno športno biografijo. Govori o delu, ki ostane neopaženo, o zvestobi skupnemu cilju ter o razkoraku med tem, kar človek zmore, in tem, kar mu okoliščine dovolijo pokazati.

Zgodba o času, ki ga ni več
Marjan Fortin je knjigo sestavil iz številnih pogovorov s Čerinom ter pričevanj njegovih trenerjev, sotekmovalcev, športnih direktorjev, prijateljev in družinskih članov. Njihovi spomini ne pripovedujejo le o enem kolesarju. Pred bralcem se izriše obdobje, v katerem so se spreminjali šport, družba in način življenja.

Poseben del knjige je Čerinov dnevnik z Dirke po Franciji leta 1989. V njem ni poznejšega olepševanja. To je neposreden zapis utrujenosti, moštvenih nalog, dvomov in redkih priložnosti, ko je lahko dirkal tudi zase.

Čerin odkrito govori tudi o ceni vrhunskega športa. Zaradi treningov in dirk je zamudil del odraščanja svojih otrok. Danes priznava, da bi se v nekaterih trenutkih odločil drugače. Ob njem je bila ves čas žena Špela, ki se je prilagajala njegovemu športnemu življenju in ohranjala družino trdno tudi takrat, ko je bilo najtežje.