Predanost

Da talentu vse prevečkrat prepisujemo preveliko vrednost in da ključ, s katerim odklenemo vrata do dolgoročnega uspeha, tiči predvsem v predanosti, trdi dr. Angela Duckworth, učiteljica matematike in zavzeta profesorica psihologije na Univerzi v Pensilvaniji. Vedoželjna ameriška strokovnjakinja je raziskavam na področju predanosti posvetila večji del svojega življenja ter poglobljena dognanja s privlačno mešanico poljudnega in strokovnega jezika prelila v zajetno čtivo, ki je ekspresno eksplodiralo v svetovno uspešnico. Nič čudnega, da je knjižica tako priljubljena! Duckworthowa je namreč sodelovala s številnimi eminentnimi strokovnjaki po svetu in svoje hipoteze preverjala z vprašalniki, ki so jih med drugim reševali tako njeni učenci kot najboljši tekmovalci Črkovalne čebelice, člani bejzbolske ekipe in kadeti najstrožje vojaške akademije. Na podlagi svojih odkritij nam senzacionalno razkrije, kako lahko človek s strastjo in načrtovanim vedenjem doseže cilj, ne da bi obupal na polovici poti, ter razvije predanost. »Naš intelektualni potencial je ena stvar. Kaj z njim naredimo, je nekaj čisto drugega.« Vsekakor zelo priročno vodilo za marsikaterega pripadnika zahodnega sveta, ki največ premišljuje o eni stvari – kako priplezati na vrh sadne kupe in ugrizniti v sladko češnjo uspeha (če se izrazimo nekoliko metaforično).

Ne smeš odnehati na slab dan
Da je moč predanosti neizmerna, nam avtorica prikaže predvsem skozi impresivne zgodbe številnih danes uspešnih svetovno znanih ljudi, ki jim je tako ali drugače uspel omenjeni podvig s sadno kupo. Eden od njih je tudi slavni ameriški igralec Will Smith, ki meni, da je dosežek bolj stvar vztrajnosti kot česa drugega: »Lahko ste boljši od mene v devetih od desetih kategorij. Ampak če greva skupaj na tekalno stezo, sta samo dve možnosti: ali boste vi prvi stopili z nje ali pa bom umrl.«

 Avtorica sicer veliko vlogo pri razvoju predanosti pripisuje primerni spodbudi iz okolja. Pri otroku je najbolj ključno predvsem modro in spodbudno ravnanje staršev, kar prikaže tudi na primeru svojih dveh hčerk. Slediti morata pravilu težkih stvari, kar med drugim pomeni, da je v življenju sicer dovoljeno odnehati, a je treba dejavnost – pa najsi bo to balet, klavir ali kaj drugega – pripeljati do konca sezone oziroma do tja, kjer se dejavnost naravno konča. »Ne smeš odnehati na dan, ko je tvoja učiteljica kričala nate, ko si izgubil tekmo ali pa ko moraš zapustiti zabavo, ker imaš naslednje jutro klavirski nastop. Ne smeš odnehati na slab dan.«

Bistvo tega, kar nam želi sporočiti Duckworthova, je v enem stavku lepo povzel ameriški državnik in pisatelj Benjamin Franklin, ki je svoje pisarije nenehno pilil ter eseje ničkolikokrat napisal povsem na novo. Ko beremo njegove mojstrske povedi, se nam zdi, da imamo pred seboj izjemno nadarjenega pisca, ki besede lahkotno spleta v veličastno mrežo besedila in kar težko verjamemo, da se je pisanja le s težavo priučil. A Franklin je imel na takšen odziv precej preprost odgovor: »Ni veličine brez bolečine.«