Mrtvi tek

Mrtvemu teku uspeva v izmišljeni kriminalni zgodbi nazorno opisati, kako so videti trije tedni maksimalnega srčnega utripa, hitrosti in bolečine, kjer vsi iščejo priložnost le zase. Zaplet je jasen že na začetku. Kolesarski pomočnik Erik mora pomagati kapetanu moštva osvojiti rumeno majico, hkrati pa je nekje v kolesarski karavani tudi storilec, ki je ubil kolesarskega mehanika Louisa Bardouxa. Serviser je vedel preveč o umazani igri v kolesarskem svetu. Policija pa je Erika bolj ali manj prisilila, naj ji pomaga pri preiskavi. Z nečim ga držijo v šahu.

Realna slika Toura
Mrtvi tek je v prevodu Irene Mihelj izšel pri založbi Beletrina in urednik knjige Urban Vovk se strinja, da to literarno delo skuša pokazati, kar bi moralo doseči kolesarstvo samo: notranje očiščenje. »Lahko bi rekli, da je to svojevrsten obračun s kolesarskim svetom. Mnogi avtorji si želijo pisati knjige, ki bi jih brali sami in avtor Kurt Aust je zvest tej tradiciji. Tudi sam sem dolga leta zavzeto spremljal Tour, Giro in druge pomembne dirke, a po padcu mojega idola Lanca Armstronga sta moja vnema in zanimanje za ta šport upadla. Kot bralec sem se dolga leta spraševal, kako to, da kolesarstvo na tak način še ni bilo literarno obdelano v romanu«.

Mrtvi tek se tako loteva tudi največjega tabuja na Dirki po Franciji: vsi vedo vse, a redki spregovorijo. »Vsakršna podobnost med kolesarji dirke Tour de France in resničnimi osebami je naključna in nenamerna,« sicer opozori na začetku kolesarskega romana prve kategorije Kurt Aust, kar je psevdonim za Kurta Østergaarda. Težko mu verjamemo, da tega ni zapisal le zaradi pravne zaščite. Sam trdi, da je poskusil ustvariti kolikor je mogoče realno sliko Toura, pri čemer je bil deležen neprecenljive strokovne pomoči z več strani. To je mogoče v napetem trilerju opaziti skoraj na vsaki strani, saj fikcija skozi vrstice sili v naš, realen svet, kjer je krutost kolesarskega poklica očitna samo udeležencem in poznavalcem.

Podobnost z realnostjo ni naključna
Tudi Urban Vovk opozarja, da zgodba ni povsem izmišljena: »Namreč, tudi eden velikih vzornikov moje generacije, Marco Pantani, je umrl v sumljivih okoliščinah. Roman Mrtvi tek me je spodbudil k temu, da sem šel brat, kako je potekala preiskava Pantanijeve smrti in kaj je takrat povedala njegova mama. Razbral sem veliko srhljivih podobnosti. V dnevniku, na katerega se je navezovala mama, naj bi Pantani zapisal, da se boji zmagati, ker bo v smrtni nevarnosti. Dojel sem, da se v Austovem romanu fikcija nevarno približa dogajanju v sodobnem športu«. Mrtvi tek naj bi bil triler o Touru de France. Doping, dogovorjeni rezultati, prirejanje dirk, spletke, vrečke krvi na letalih, odvržene injekcije, laži, smrt in milijoni evrov. Podobnost z realnostjo ni zgolj naključna, kajti glavni akterji kolesarskega cirkusa so že zdavnaj pozabili, da se je največja kolesarska dirka na svetu prelevila v fantazijski svet. In v njem je mrtvi tek pravilo. Ne izjema.