Poti

Presunljiva narava
Seveda njena odločitev ni vsakdanja in priča o demonih, za katere je upala, da bodo ob njej na poti skozi avstralsko divjino iz dneva v dan omagovali in jih bo za vedno pustila v neizprosni puščavi. Potopisna klasika je toliko bolj dragocena, ker vsak človek globoko v sebi pestuje nerazrešene konflikte in težave, proti katerim se po njenem vzoru ne bo nikoli odpravil. Lahko pa pustolovščino tovrstnega samoiskanja podoživi z branjem.

Robynino potovanje pod žgočim nebom je v resnici njeno potovanje do sebe, spopad na življenje in smrt z bolečino in veliko osamljenostjo, s katerima se je bojevala že od otroških let, ko je mama naredila samomor. Čeprav je odrasla ob ljubečemu očetu, sestri in prijateljih, nikakor ni našla miru. Sredi resnično neobljudene divjine so tako stiske, bolečine, nevarnosti in strah veliko večji, a za vsemi viharji, pravimi in namišljenimi, nastopi toliko bolj pristen mir. Takšno izkustvo narave premore ekstremno lepoto in neopisljivo krutost. »Vstopila sem v nov čas, prostor in dimenzijo. Tisoč let se je stisnilo v en dan, neskončnost pa v vsak korak. Puščavski hrasti so ječali in se sklanjali k meni, kot da bi me želeli zgrabiti. Peščene sipine so prihajale in odhajale. Griči so vzhajali in drseli stran. Oblaki so se privalili in odvalili in vedno cesta, vedno cesta, vedno cesta, vedno cesta.«

“Zaenkrat si zmagala”
Nekega dne se je utrujena in žejna hotela utaboriti, ko je skozi alkoholno meglico opazila, kako se ji v migetajoči popoldanski vročini z velikimi koraki približujejo trije veliki divji močni kamelji samci na vrhuncu gonitve. “Panika in pretres. Napadejo in ubijejo, se spomniš? Spomni se zdaj: ena – varno priveži Buba, dva – huškni ga dol, tri – potegni bokarico iz nožnice, štiri – nabij bokarico, pet – napni petelina, pomeri in streljaj. Bili so že manj kot trideset metrov stran in iz enega je v velikem loku špricala rdeča kri. Zdelo se je, da tega sploh ne opazi. Vsi so prihajali naravnost proti nam. Globoko v kosteh sem začutila strah. Prvo nisem mogla verjeti, da se to dogaja, nato pa, da se to nikoli ne bo ustavilo. V ušesih mi je bobnelo, po vdolbini hrbta mi je tekla reka hladnega znoja. Strah mi je popačil vid. Nato je nenadoma minil, nisem več razmišljala, samo še streljala. Zzzpffft. Tokrat tik za glavo, pa se je samo obrnil in šel naprej. Zzzpffft. Spet blizu srca, zložil se je na tla in preprosto obsedel. Zzzpffft. V glavo, mrtev. Druga dva sta odpeketala v puščavo. Tresenje in znoj, tresenje in znoj. Zaenkrat si zmagala.”

Trenutki biti
Med občasnimi srečanji s fotografom Rickom Smolanom, ki jo je čakal na vnaprej dogovorjenih točkah poti, sta se zapletla v intimno razmerje. Čeprav ni marala človeške družbe, je Davidsonova na delu poti vzpostavila zanimiv odnos z aboriginskim starešino Eddyjem, ki je nenehno govoril v njej neznanem jeziku, a ga je intuitivno razumela. Siceršnjo tišino, ki jo odlično ponazori tudi filmska različica zgodbe (na ogled je bila pred tremi leti v ljubljanskem Kinodvoru), občasno preglasijo spomini iz otroštva. Slike preteklosti skozi popotovanje zbledijo in z njimi, kot kaže, tudi njeni demoni.