Vsi smo malce Fentabot

Recenzija na Megafon.si: Tudi roboti so lahko ljudje

Pia Nikolič v recenziji Tudi roboti so lahko ljudje (Megafon, 28.11.2025) izpostavi, da slovenski prevod svetovne uspešnice Fentabotovih dnevnikov prihaja ravno pravi čas – mnogi ljubitelji žanra so namreč zaradi zamud pri prevodih segali po angleških izvirnikih, a s prevodom dobimo priložnost uživati v zgodbi v domačem jeziku. Prva slovenska knjiga združuje prva dva dnevnika Fentabota (romana Vsi sistemi v rdečem in Umetno stanje), ki ju pripoveduje samotarski “vardroid” – varnostni android z nadimkom Fentabot. Nikoličeva poudari, da je Fentabot kljub mehanskosti izjemno prizemn in duhovit lik: njegovi sarkastični in cinični komentarji ter (samo)ironična opažanja bralcu takoj dajo vedeti, da opisani subjekt ni zgolj breztelesni algoritmični um.
Recenzija pohvali prevajalca, da je inovativno rešil zahtevno zagato prevajanja nevtralnega anglosaksonskega zaimka they/them: v slovenščini je Harb uporabil izmenično moško in žensko slovnično obliko z množinskim pridihom (denimo: “Jaz smo Rami”, “…so dodale Rami”), s čimer se je elegantno izognil nerodnim podčrtajem pri nedoločanju spola. Fentabotovi dnevniki tako po Nikoličevi dokazujejo, da dobra žanrska literatura v prevodu oživi povsem enakovredno. Knjigo priporoča v branje vsem, ki uživajo v znanstveni fantastiki z obilo akcije in duhovitosti – “robotski bondiadi” brez pretirane morbidnosti, z nepretencioznim, a edinstvenim junakom v oklepu varnostnika. Še več – namigne, da gre upati, da je to šele začetek Fentabotovih dogodivščin.

Kritika na AirBeletrina.si: Ali roboti sanjajo o neprekinjenem gledanju serij?

Tudi Veronika Šoster v kritiki (AirBeletrina, 3.1.2026) izraža navdušenje nad serijo. Opozarja, da znanstvena fantastika pogosto ponuja monumentalne vesoljske sage resnega tona, medtem ko so Fentabotovi dnevniki prijetno osvežujoči – krajši, humorni in lažje berljivi deli, ki bralca zabavajo, a hkrati pritegnejo z vsebinsko globino. Prvi dve knjigi (Vsi sistemi v rdečem in Umetno stanje) sta poželi kopico nagrad (Hugo, Nebula, Locus) in celo dobili TV-priredbo (akcijsko-komično serijo Murderbot z Alexandrom Skarsgårdom v glavni vlogi). Kot sama pravi, ni čudno, da je serija taka uspešnica, saj protagonist, četudi pol-stroj, zelo človeško razmišlja in čuti[12]. Nima več nadzornega modula, zato se potihoma upira ukazom nadrejenih in svoj na novo pridobljeni prosti čas zapolni z rekordnimi 35.000 urami gledanja nanizank[13]. Ta kompulzivna navezanost na serije je izviren element zgodbe – Fentabot je zasvojen z zabavnimi vsebinami, ker se skozi njih lažje spoprijema z resničnostjo. Šosterjeva duhovito pripomni, da se v Fentabotovem lenobnem maratonu serij zrcali naša sedanjost poplave televizijskih vsebin: avtorica nam med vrsticami sporoča, da morda vsako “binganje” le ni zaman.

Kritični esej na LUD Literatura: Saga o robotu, ki ni hotel postati človek

Ana Geršak v kritiškem eseju (LUD Literatura, 19.12.2025) zavzame bolj analitičen pristop ter Fentabotovo zgodbo postavi v širši kontekst znanstvene fantastike. Že naslov njene kritike – Saga o robotu, ki ni hotel postati človek – namigne, da Fentabotove dnevnike bere kot obrnjeno paradigmo klasičnih zgodb o robotih, ki si želijo človeškosti. Spomni na zgodovinsko izhodišče: Philip K. Dick je v kultnem romanu Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? zastavil temeljna vprašanja o razmerju med strojem in človekom – predvsem kaj človeka sploh dela človeškega (njegova domneva: čustva in empatija)[18]. Wellsova pa, štiri desetletja pozneje, ponudi drugačen pogled: Fentabot je kiborg, spoj človeškega in mehanskega, ki se zaveda svoje drugačnosti in jo namerno ohranja – vzdržuje distanco do vsega človeškega v sebi. Avtorica eseja navaja bogat nabor referenc (od japonske anime klasike Ginga Tetsudo 999 do slovitega Ghost in the Shell in Neon Genesis Evangelion), kjer se pojavlja motiv prepleta človeka in stroja. A ključno opažanje Geršakove je, da se Fentabotovi dnevniki namesto eksistencializma osredotočajo na družbeno dimenzijo. Medtem ko so se pretekla dela o robotih pogosto zapletla v filozofska vprašanja zavesti, pri Wellsovi v ospredje stopi kritika kapitalizma in korporativnega nadzora.
Fentabot je serijski produkt v lasti mogočne Korporacije; skupaj z drugimi “konstrukti” (varnostnimi droidi, “seksboti” itd.) opravlja za ljudi nevarna ali ponižujoča dela, brez plačila in brez pravic – skratka, gre za sodobne sužnje, metaforo izkoriščane delovne sile priseljencev v današnjem svetu. Esej izrecno poudari: konstrukti v Fentabotovem svetu niso enakopravni ljudem in korporacije dobesedno upravljajo njihovo zavest prek vgrajenih nadzornih modulov. Fentabot temu sistemu ubeži – onesposobi svoj modul –, a se mora pretvarjati, da je še vedno pokoren, medtem pa po človeško “odklaplja” z gledanjem serij. Zgodba o odpadniškem droidu se bere kot alegorija o iskanju svobodne volje in identitete v svetu, kjer korporacije obvladujejo vse pore življenja. Geršakova sklene, da so Fentabotovi dnevniki večplastno berilo, ki odraža trenutni čas bolje, kot bi morda pričakovali od zabavnega robotjega dnevnika[30]. Kljub družbenokritični noti pa roman ne postane ciničen ali duhomoren – še vedno je to zabavna in kratkočasna pustolovščina, polna (samo)ironije in akcije, ki bo dokončno vrednotenje vpliva dobila šele, ko bo serija zaključena.

Podkast O.B.O.D.: Fentabot na Slovenskem knjižnem sejmu

Navdušenje nad Fentabotom je preplavilo tudi podkastovski eter. Priljubljeni podkast O.B.O.D. je 9.12.2025 na 41. Slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani posnel jubilejno 20. epizodo v živo, v celoti posvečeno knjigam (in TV-seriji) o Fentabotu. Gostujoči “agentje” Mito, Igor in Aljoša – med njimi prevajalec Igor Harb – so pred občinstvom debatirali o svojih vtisih. Igor je poudaril, da so knjige tako zabavne in napete, da jih kar ne moreš odložiti; med prevajanjem ga je zaradi užitka ob branju skorajdaj pekla vest, ali sploh dela[33]. Sprva ga je izbira igralca Alexandra Skarsgårda za vlogo Fentabota sicer presenetila, a se je izkazalo, da je Skarsgård odlično upodobil Fentabotovo nelagodje ob vzdrževanju očesnega stika z ljudmi – to specifično čudaško lastnost našega junaka, o kateri poročajo tudi literarni kritiki. Mito je dodal, da televizijska adaptacija resda nekoliko bolje razvije stranske like, je pa zato bolj akcijsko naravnana; osebno mu je bližja knjiga, ker je njen fokus na Fentabotovem doživljanju sveta, tempo pripovedi pa “hud”, jezik ekonomičen in divji, prežet s ciničnim humorjem, podloženim z rahlo depresivno noto.
Aljoša je priznal, da je njemu serija morda še ljubša od knjige – prav zaradi poudarjenega humorja. Fentabotov svetobolski (tj. svetobolni, otožno cinični) odnos do sveta ga spominja na slavnega depresivnega robota Marvina iz Štoparskega vodnika po galaksiji, izredno sveža pa se mu zdi ideja, da imamo pred sabo robota, ki noče postati človek, temveč želi ugotoviti, kdo je kot robot. V živahni debati so se dotaknili še kup zanimivosti: od t. i. “Tarzanove diete” (Fentabotovega samozadostnega energijskega režima) in zastonjkarskega dela robotov v kapitalizmu, do tehnološkega žargona, vprašanj spola pri umetni inteligenci in zakonov robotike. Ob sproščenem kramljanju ni manjkalo humornih izjav – med drugim so sogovorniki sklenili, da “drek ni grda beseda”, kadar govoriš o Fentabotovih eskapadah. Posnetek celotnega pogovora (epizoda 238) je na voljo na platformi Apparatus, kar lepo dopolnjuje pisne kritike z bolj neformalnega, oboževalskega zornega kota.

Kulturnik.si: središče zbranih odzivov

Vsi omenjeni odzivi so zabeleženi tudi na spletnem kulturnem agregatorju Kulturnik.si, ki združuje novice o kulturnih vsebinah. Tam lahko najdemo povzetke in povezave na recenzije in kritike o Fentabotu – od AirBeletrinine do Megafonove in LUD Literaturine objave – kar priča o odmevnosti serije na različnih platformah. Kulturnik v svojem opisu poudarja bistvo: Fentabot je “izjemno zanimivo bitje (stroj? polbitje?), sestavljeno iz organskih in neorganskih delov”, po osnovni funkciji varnostni android, ki pa svoje drugaštvo doživlja na zelo samosvoj način. Iz zbranih zapisov lahko razberemo skupno noto vseh odzivov: čeprav gre za zgodbo o umetni inteligenci in konstruktih, so teme univerzalno človeške – od hrepenenja po svobodi in identiteti do satire sodobne družbe. Fentabot, kot ugotavljajo tako kritiki kot poslušalci podkasta, nastavlja ogledalo naši človečnosti; njegova cinična pripoved nas nasmeje in hkrati spomni, da se v vsakem od nas skriva kakšen “robot” – in morda v vsakem robotu kanček človeka.