Delaj, teci, živi

Od tod naprej bi bila knjiga lahko klasičen samospev o trdem delu, odrekanju, preseganju lastne šibkosti in drncu proti cilju maratonske razdalje. Lahko bi bila ameriška žajfnica (kakršne prihajajo na svetovno literarno tržišče kot po tekočem traku) o uspešnem poslovnežu in vzornem očetu in možu, ki si je iz ljubega dolgčasa naložil še trening za maraton. Pa ni. Rugljeva Delaj, teci, živi je preprosto iskrena in zelo človeška pripoved o teku. Pripoved o tem, o čemer svetovni tekaški bestsellerji ne govorijo. Da je problem lahko preteči že deset kilometrov ali pa vstati iz postelje in da lahko kopica takšnih "spodrsljajev" ogrozi maratonski cilj. In o bolečini. V levi nogi, v desnih mečih, v obeh kolenih in v duhu...
Rugelj brez sramu razgalja svoje tekaške (ne)sposobnosti in na začetku vsakega poglavja za tekoči teden treninga zapiše cilje, na koncu pa, v kolikšni meri jih je realiziral. Nobene ezoterike, nobenega odvečnega filozofiranja. Le nasveti prijateljev Igorja in Branka. Delaj, teci, živi je ena redkih tekaških knjig, ki ne govori o tem, kako si lahko med tekom ob dveh ponoči kot ultramaratonec Dean Karnazes po mobitelu naročite dostavo največje pice na bližnje parkirišče in potem odtečete še dva maratona. Dejansko govori o tem, da lahko tudi normalen človek preteče maraton. Z določeno mero naravne ljubezni do teka, discipline in vztrajnosti za trening seveda.

Zgodba o ljubiteljskem tekaču, ki se po dvajsetih letih sedenja odloči (spet) preteči maraton.

V sedmem razredu osnovne šole se je na sončen pomladni dan znašel na dvorišču legendarne telovadnice Tabor, se spominja Rugelj. "Na sebi sem imel zguljene kavbojke in rekelc, postopal sem po ministadionu ter s čevlji ril po mivki tekaške steze. Nič nisem imel početi, nisem vedel, kaj bi, prestopal sem se, malo sem in malo tja, potem pa sem iz čistega brezdelja stekel," piše Samo o trenutku, ko je prvič pretekel šest kilometrov.
"Če večino življenja tečeš kratke teke brez kakega cilja, je preskok v treniranje maratona ogromen. Ves čas si utrujen, ves čas te nekaj boli in ves čas si na robu poškodbe." V resnici je treniranje za nastop na 42-kilometrski dirki pustolovščina in Rugelj jo predstavi takšno, kakršna je v vsej svoji preprosti surovosti. Vstani s kavča, obleci se, zaveži si superge in pojdi teč. Takšen podvig spremeni tudi način, kako človek dela in kako živi.

Ko si enkrat tam, na dirki in si soočen z dejstvom, da poskušaš preteči najdaljši tek v svojem življenju, se zgodijo nesmrtni spomini: "Ko sem videl, da tečem že več kot tri ure, sem se zavedel, da sem pritekel 'tja, kjer so tigri' – v zame neznani, nekartirani deželi z neznanimi pastmi. Tu nisem bil že tri desetletja, in ker dvakrat ne moreš priteči v isto reko, nisem imel nikakršnega oprimka, nikakršnega merila..." Polovičko lahko preteče marsikdo, pravi Rugelj in dodaja: "Maraton je nekaj drugega."