UBUNTU, afriška modrost o povezanosti vseh ljudi

Letos čas teče počasneje, kot smo vajeni. Letos se je čas za marsikoga mestoma celo ustavil in se potem zelo počasi zopet začel vrteti po svoji neskončni spirali – kam in kako, tega natančno najbrž ne ve nihče, zagotovo je le eno – naprej, tako ali drugače. In ta(k) trenutek je v zgodovini človeštva nekako edinstven, saj se še nikoli nismo imeli možnosti v relativnem izobilju (zahodnega) sveta v miru ustaviti, po sili objektivnih razmer izpreči iz vsakdanjih utečenih tirnic ter se po začetnem presenečenju in analizi stanja tudi zagledati v svojo notranjost. Na nekatere reči naenkrat nimamo več vpliva, kar je seveda grozno, ker je naenkrat ogrožena naša materialna prihodnost, ker ne vemo, kako bo s hrano, energenti, dihanjem edinega zraka, ki ga imamo ... A hkrati imamo v tem času priložnost, da se zopet zagledamo, sebe, svojo družino, prijatelje in navidez mimobežne ljudi, s katerimi si delimo usodo sveta. Kot pravi osnovno vodilo ubuntuja: oseba je oseba samo skozi drugo osebo.
Mungi Ngomane, vnukinja južnoafriškega nadškofa in Nobelovega nagrajenca za mir Desmonda Tutuja, je napisala knjigo Ubuntu – afriška modrost o povezanosti vseh ljudi, ki je pred kratkim v prevodu Andreja Pozniča v zbirki Primula založbe Primus prišla tudi na naše knjižne police. In čas ne bi mogel biti bolj pravi, saj se zdi, da ta trenutek še najbolj potrebujemo sebe in svoj notranji mir, preden bi sploh lahko obstali v skupnosti. Šele ko globoko prisluhnemo sebi in občutimo svoje čustvene vezi, lahko zaupamo tudi drugim z vsem spoštovanjem, ki si ga zaslužijo. Nekako je ubuntu pravzaprav zelo podoben zlatemu pravilu večine verskih naukov, ki pravi: »Ravnaj z drugimi tako, kot želiš, da oni ravnajo s teboj.« V takšnem duhu vzgaja tudi katoličanstvo, ki je nam najbližje, le da smo v hlastanju po več in še največkrat pozabili na moralni nauk vere ter smo cerkev začeli izrabljati le še kot posvečeni prostor, kjer so nam na voljo odpustki za naše spodrsljaje v materialnem svetu.
 Knjigo Ubuntu začenja predgovor omenjenega Desmonda Tutuja, nakar po avtoričinem uvodu sledi štirinajst poglavij o štirinajstih naukih te afriške filozofije. Vsak nauk razčleni edinstveno sporočilo o povezanosti ljudi, o sožitju, o dostojanstvu in moči odpuščanja, hkrati pa nas uči iskati odgovore tako znotraj kot zunaj sebe. Ubuntu nas uči predvsem to, da posameznik ni nič brez drugih človeških bitij, ne glede na raso, vero ali barvo kože, te razlike je namesto zavračanja potrebno slaviti in se iz njih učiti postati boljši človek. Hkrati Mungi Ngomane, ki sicer živi v Veliki Britaniji, prepleta pripoved z zanimivimi aktualnimi vzporednicami, dogodki iz današnjega časa, denimo odpravo apartheida v Južni Afriki, krizo z ebolo v Sierri Leone leta 2014, celo vprašanjem večnega spora med Palestino in Izraelom, kjer venomer izpostavlja, da »Ne glede na okoliščine lahko dobro vedno prevlada«. Na koncu vsakega poglavja avtorica ponudi tudi nekaj napotkov, ki so hkrati tudi svojevrstna navodila za učenje in implementacijo ubuntuja v svoje življenje, npr. Napišite seznam stvari, za katere ste hvaležni in V svojo rutino vključite nekatere zamisli, ki vam predstavljajo novo upanje

Za konec velja ta zapis končati z vodilom enajstega nauka Ubuntuja, ki pravi Sprejmimo (še tako bolečo) resničnost, kajti če zanikamo resničnost ali se nočemo soočiti z zadevami, s katerimi se je treba soočiti, se lahko ujamemo v začaran krog. Potiskanje glave v pesek ne koristi nikomur, še najmanj pa vam.