V spomin na Edith Evo Eger

Edith po vojni ni sledila zgodba o vrnitvi v normalnost. Takšna normalnost ni več obstajala. Namesto tega je izbrala dolgo, zahtevno pot razumevanja. V Združenih državah je postala klinična psihologinja in desetletja delala z ljudmi, ki jih je življenje zlomilo, vojaki, žrtvami nasilja, posamezniki na robu obupa.

Toda njena resnična moč ni bila v tem, da je preživela. Njena moč je bila v tem, da je znala iz preživetja narediti smisel.

Po čem se bomo spominjali Edith

Spominjali se je bomo kot ženske, ki ni romantizirala bolečine. Govorila je jasno: trpljenje ni izbira, odziv nanj pa je.

Njena najbolj znana knjiga Izbira (The Choice) ni le pričevanje o holokavstu, temveč priročnik za življenje po njem. Združila je osebno zgodbo in terapevtsko prakso ter pokazala, da človek ni za vedno ujet v to, kar se mu je zgodilo.

Njeno sporočilo je bilo preprosto, a ne lahko: ne moremo spremeniti preteklosti, lahko pa izberemo, kako bomo živeli z njo.

Na kaj nas opominja

Edith Eger nas opominja, da zlo ni oddaljena zgodovina, temveč možnost, ki se vedno znova pojavlja v različnih oblikah. A njen opomin ni bil uperjen le navzven, v družbo. Bil je tudi intimen.

Največje zapore, je govorila, niso tiste z žico in stražarji, temveč tiste, ki jih zgradimo v sebi: sram, krivda, neodpuščanje, občutek, da nismo vredni življenja.


Upanje je premajhna beseda za to, kar je Edith zapustila.

Dala je jezik za bolečino, ki ga mnogi niso imeli.
Dala je dovoljenje, da človek čuti, ne da bi ga to uničilo.
Dala je pogum, da se preteklost ne izbriše, ampak vključi.

Predvsem pa je dala nekaj zelo konkretnega: izbiro.

Ne kot abstraktno idejo, temveč kot vsakodnevno prakso: izbrati, da ne ostanemo žrtev, izbrati, da ne sovražimo, izbrati, da živimo naprej.

Izbrane misli

Citati so v izvirniku, da ohranijo ritem njene govorice.

“The more choices we have, the less you will feel like a victim.”
To je morda najkrajši povzetek njene etike svobode.

“If I survive today then tomorrow, tomorrow I’ll be free.”
V tej misli je utrip njene mladostne, skoraj nepredstavljive notranje odpornosti.

“The prison within her own mind.”
Tako je opisovala najtežjo ječo, tisto po taborišču.

“Don’t give up hope.”
Tudi v poznih letih je ostala glas praktičnega, ne sentimentalnega upanja.

“You can’t heal what you don’t feel.”
Ena njenih najbolj znanih in uporabnih lekcij, ki poudarja, da je soočenje s čustvi pogoj za okrevanje.