Mojster pobega, pogum, resnica in srhljiva kanadska iluzija sredi Auschwitza

Edno bolj simbolno močnih in srhljivih poglavij knjige je povezan z območjem znotraj Auschwitza, ki so ga jetniki imenovali Kanada. Zanje je to predstavljalo bajeslovno deželo obilja – v izkrivljeni resničnosti nacističnega taborišča je bil to kraj, kjer so jetniki imeli več hrane, boljša oblačila in lažje delo. A ta Kanada je bila postavljena sredi največje tovarne smrti v zgodovini Evrope.

Po tifusni čistki, ki jo je komaj preživel, je Walter zaradi srečnega naključja pristal prav tam. Kanada je bila skladišče za osebne predmete deportirancev, ki so ob prihodu v Auschwitz verjeli, da jih čaka preselitev – novo življenje. S seboj so prinašali kovčke s toplimi oblačili, hrano, zlatnino, zdravili, spominki in otroškimi igračami. Nekateri so dragocenosti skrili v robove oblačil, drugi v podloge kovčkov ali celo v prazne tube zobne paste. Jetniki so morali te predmete sortirati, čistiti in preiskovati. Vsaka limona, čokoladica ali ročna ura je bila del zadnje iluzije o prihodnosti, ki se ni nikoli zgodila.

Ime »Kanada« je po eni izmed razlag nastalo iz nemške besedne zveze »Kann er da nicht was drin’ haben?« – »Ali ni morda tukaj notri kaj vrednega?« Kot metafora je bilo ime ironično boleče. Druga razlaga pa izhaja iz predstave o pravi Kanadi kot obljubljeni deželi, kamor so se pred vojno izseljevali Slovaki in Poljaki. V srednjeevropski domišljiji je bila to dežela nepojmljivega bogastva in novega začetka. V Auschwitzu je ta iluzija dobila perverzen preobrat: v Kanadi so končale stvari ljudi, ki jih nacisti niso nikoli nameravali preseliti, temveč izbrisati.

Walter je v tem okolju prvič povsem jasno dojel, da Auschwitz ni le taborišče prisilnega dela, temveč dobro naoljena tovarna množičnega pobijanja. Videl je kupe otroških čeveljcev, zapestnih ur, spodnjega perila, celo družinskih fotografij. Opazoval je dimnik, iz katerega se je dan za dnem kadilo, in se moral vprašati: ali so to res trupla tistih, ki so omagali med delom – ali pa gre za nekaj neprimerno večjega? Resnica je bila prehuda, da bi jo takoj sprejel. A ko so se mu slike, zvoki in podatki sestavili v celoto, je razumel: gre za načrtno iztrebljanje ljudi, med njimi otrok, dojenčkov, staršev, celotnih družin. In ker je to videl, ker je to vedel, se je odločil, da mora nekdo svetu to povedati.

Pobeg iz Auschwitza leta 1944, ki ga je izvedel skupaj z Alfredom Wetzlerjem, je bil natančno načrtovan in skrajno tvegan. A uspel jima je. V tednih po pobegu sta napisala poročilo, danes znano kot Poročilo Vrba–Wetzler, prvo sistematično dokumentacijo o tem, kaj se dogaja v taboriščih smrti. Njuno poročilo je rešilo na tisoče življenj – predvsem na Madžarskem – a je obenem tudi razkrilo bolečo resnico: svet je o holokavstu vedel dovolj, da bi lahko ukrepal. Pa pogosto ni.

Freedlandovo delo nas sili k razmisleku o vprašanju: kako poslušamo, komu verjamemo in zakaj včasih pogledamo proč. Mojster pobega ni samo zgodba o preživetju in pobegu. Je tudi zgodba o zgrešenih priložnostih, molku in zgodovinskem dolgu. Hkrati pa – in prav zato je knjiga tako pomembna – tudi poklon pogumu tistega, ki je bil pripravljen tvegati življenje, da bi povedal resnico.