Poteze narave, Raynor Winn

Raynor in njen mož Moth se tokrat odpravita na 1600 kilometrov dolgo pot čez Škotsko do Jugozahodne obalne poti. To ni le izjemen telesni podvig, ampak potovanje skozi lastne strahove, bolečine in upanje. Mothov boj z degenerativno boleznijo postavlja potovanje v še toliko bolj kruto perspektivo, saj vsak korak pomeni upor proti neizogibnemu napredovanju bolezni do popolne paralize. Vendar pa prav ta boj daje njunemu potovanju globlji pomen, saj se izkaže kot metafora za življenje samo: »Nisem povsem prepričana, zakaj sem tukaj, ležeča v vrečki za smeti sredi hriba, vendar sem čudno vesela, da sem«. Citat, ki odraža bistvo knjige – iskanje svetlobe v temi, veselja v bolečini in smisla v kaosu.

Avtorica z izjemno sposobnostjo opisuje pokrajino, skozi katero potujeta, in bralca popelje na pot skozi divjo in neokrnjeno naravo. Njene besede slikajo prizore tako živo, da lahko skoraj začutimo mrzel veter na obrazu in zavohamo vonj morske soli. Narava ne služi le kot ozadje za njuno potovanje, ampak je ključni lik, ki vpliva na njuno razumevanje sveta in sebe: »Kot da bi narava, ta tiha, večna prisotnost ponujala odgovore, ki jih besede ne morejo.«

Knjiga Poteze narave ni le zgodba o potovanju dveh ljudi skozi naravo, ampak tudi o potovanju skozi lastno notranjost, o soočanju z osebnimi in skupnimi izzivi. Raynor Winn z neizmerno empatijo in iskrenostjo razpreda o moči medčloveških odnosov, o pomenu skupnosti in o nepričakovanih oblikah pomoči in podpore, ki ju lahko najdemo na najbolj osamljenih poteh. Ob tem je treba omeniti čudoviti slog pisanja, ki ga goji Raynor Winn, kjer poetične elemente dodaja potopisni prozi in ob tem ustvari prepoznavno čustveno in intelektualno izkušnjo. Z vsakim stavkom, vsakim opisom in vsako refleksijo Winnova bralca vabi, da se zamisli nad lastnim življenjem, nad naravo, ki nas obdaja, in nad nevidnimi vezmi, ki nas povezujejo s svetom in drugega z drugim.

Sivina neba, pivo in pita s krompirčkom, jeleni, nogavice in Hadrijanov zid, pa teroristi, blato in temno modre oči – tudi zemljevidi na začetku štirih delov knjige pomagajo bralcu ustvariti predstavo pokrajine, ki ne izginja kot pri vožnji z vlakom, ampak se kopiči, nalaga, plemeniti, razkriva. Kaj se zgodi z našima popotnikoma, ko se Škotska spremeni v Cornwall, ko Severno morje sreča Rokavski preliv? Je pot res pomembnejša od cilja, zmaga svetloba ali tema, je Moth odrešen ali pogubljen in z njim tudi naša avtorica? Za odgovore boste knjigo morali vzeti v roke; ne bo je lahko odložiti.

Še en literarni presežek pisateljice, ki je tudi globoko osebna izpoved o moči ljubezni in nepopustljivosti v najtemnejših kotičkih naše eksistence. Je knjiga, ki ostane z bralcem dolgo potem, ko obrne zadnjo stran, saj njeno sporočilo odmeva v univerzalnih resnicah človeškega duha.